Očitki, da je svojo glasbo prepustil oglaševalskim (in komercialnim) namenom in s tem postal lutka v mašineriji glasbene industrije, so naposled le izpuhteli v zrak. V začetku lanskega poletja je Moby na sceno lansiral svoj deveti studijski plošček Wait For Me, zbirko šestnajstih osebno – izpovednih skladb, ki so nastale v zavetju njegovega doma. Naveličan manjših in večjih studiev je Moby celoten album posnel in produciral sam, pri instrumentalnem delu pa mu je na pomoč priskočil Ken Thomas, znan tudi kot Sigur Ros. Plošček, ki je nedolžen izraz glasbene ustvarjalnosti brez pritiska trga in denarja, navdih črpa iz govora Davida Lyncha na podelitvi britanskih nagrad BAFTA.
A to ni prvo tovrstno sodelovanje. Zgodba o navezi Moby – Lynch sega v začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Mobyjeva skladba Go z njegovega samonaslovljenega debitantskega albuma pojavila v Lynchevi televizijski seriji Twin Peaks. Skoraj desetletje kasneje je sodelovanje ponovno obrodilo sadove, ko je Lynch režiral videospot za prvi singel Shot in the Back of the Head z Mobyjevega zadnjega dolgometražneža.
Gologlavi možic Richard Melville Hall, ki si je svoj nadimek nadel po velikem belem kitu Mobyju Dicku (Herman Melville, avtor omenjene knjižne uspešnice, je Mobyjev daljni sorodnik), se je z glasbo začel ukvarjati že v rosnih letih, ko se je učil igranja električne kitare in glasbene teorije, kasneje še klasične kitare, bas kitare, bobnov in klaviatur. T. i. eksperimentalni inovator se je v začetku osemdesetih let glasbeno udejstvoval v punk hard core bendu The Vatican Commandos in kasneje v post punk zasedbi AWOL, ki je kot vzornike navajala legendarne Joy Division. A tovrstno ustvarjanje je trajalo le dobro desetletje. V začetku devetdesetih se je Moby raje posvetil elektronski glasbi in od takrat nanizal vrsto sodelovanj, denimo z Davidom Bowijem, Metallico, Britney Spears, Beastie Boys ter Public Enemy. Poleg nekaterih omenjenih si je oder delil še z Loujem Reedom, Bonom (U2), Slashem (Guns`n`Roses, Velvet Revolver), Michael Stipom (R. E. M.). Vse to morda niti ne preseneča, saj so njegovi starejši albumi precej trši od zadnjega, kjer daje Moby vtis poduhovljenega umetnika in kjer se odraža njegova skromnost.
Wait for me odpre dvo minutna instrumentalna, skoraj filmska skladba Division, ki popelje v umirjeno in tekoče nadaljevanje albuma. Brez pretiranih odstopanj se nato zasliši Pale Horses, kjer kot prva gostujoča glasbenica svoj vokal prispeva Amelia Zirin Brown, Mobyjeva stara znanka in koreografinja za videospot New York, New York (2006). Sledi Shot in the Back of the Head, prvi uradni singel s tega ploščka, ki preseneti z malce bolj poudarjenim sintetizatorjem, zavijajočimi slide kitarami in ponavljajočim se boben ritmom. Study War je obogatena z odličnim gostujočim vokalom neodkritega temnopoltega bisera Starr Blackshere, pomešanega s klavirjem in Mobyjevimi besedami »the battle will be over«. Tako se tudi zgodi. Absolutna zmaga v skladbi Walk with Me pripade Leeli James, še eni temnopolti glasbenici, katere vokal na momente spominja na glas babice rock`n`rolla Tine Turner. V skladbo Mistake, ki je morda Mobyjeva najbolj zgovorna, popelje minuto trajajoče »brenčanje« Stock Radia.
Točno na polovici ploščka se znajde Scream Pilots, kateri sledita prav tako instrumentalna umetnina JLTF – 1 in besedna različica JLTF, kjer tistih nekaj stavkov odžvrgoli Melody Zimmer. A Seated Night preseneti z angelskim, koralnim prizvokom, v Wait for Me pa se ponovno pojavi gostujoči vokal, tokrat Kelli Scarr, ki je Mobyja spremljala na njegovi promocijski turneji po ZDA. Pod pestrim naborom pevk se kot zadnja podpiše jazzistka Hilary Gardner v skladbi Hope is Gone.
Kljub temu, daj je Wait for Me otožnejši, osebno – izpovedni album, ki ga zaključi instrumentalna trojica Ghost Return – Slow Light - Isolate, na njem večjih odklonov ni. Je spevna celota šestnajstih skladb, ki bo potešila ušesa tudi tistih najbolj zahtevnih poslušalcev in njegovih privržencev.
