Akustični Joey Cape - paša za ušesa!

Le kdo ne pozna malega, poskočnega možica, poglavarja ameriških punk rockerjev Lagwagon, Joeya Capea, ki je v petek, 10. aprila v sklopu jubilejnega desetega Orto festa nastopil v ljubljanskem Orto baru? Joeya tokrat nismo videli v vlogi vreščečega hiperaktivnega frontmena, kot smo ga vajeni s koncertnih odrov, ki si jih deli z omenjenimi dečki, temveč v povsem drugačni luči. Punk rock v precej mirnejši, akustični izvedbi. Se sliši čudno? Sploh ne. Kdo potrebuje električne in bas kitare ter bobne, če ima na odru možnost občudovati legendo kot je Joey. Ta se je poleg vsega izkazal tudi kot velik šaljivec na račun sebe in drugih. Brez zadržkov in brez famoznega sranja. Preprosto prizemljen in z neverjetnim občutkom za publiko. Kot velik ljubitelj viskija, čeprav je ta večer »mačka« raje zdravil z juice vodko, saj bi bil (po njegovih besedah) še en večer z viskijem kar malce prehud. Kaj pa znameniti rek »klin se s klinom zbija«?

Hvaležno ali nehvaležno delo prvega nastopajočega je pripadlo Chadu Rexu – besneči pošasti, kot se sam rad opiše. Čeprav je temu njegova glasba popolno nasprotje. To so dokazale umirjene balade, ki so privabile publiko, da je bilo ob tem času zgornje nadstropje Orta zavidljivo polno. Ne pomnim, da bi bil kadar koli in kateri koli nastop bolj poln emocij, kot je bil ta. Dvomite? Poslušajte npr. »Breakin` Down 4 the 3rd«, »Righted«, »Mile Marker Town«, »Blankshot Man« ali »Postcarted« in vedeli boste o čem je govora. Chad, ki bi se z lahko postavil ob rob veliko večjemu Bruceu Springsteenu, je bil nalogi ogrevanja publike brez težav kos.

Jon Snodgrass, mož z očali z velikim črnim okvirjem, je povsem druga zgodba. Njegove pesmi v country slogu so zabavljaške in šaljive, njegove melodije prefinjene, nastopi v živo težko opisljivi. A predvsem polni energije in interakcije s publiko. Ta si je na omenjenem nastopu kar sama izbirala pesmi, ki jih želi slišati. In Jon je tem željam ustregel. Nekaterim z veseljem, druge je raje preskočil in izbral nove.

Nenazadnje je tu še mali Joey Cape. Legendarnega frontmena kalifornijskih punk rockerjev Lagwagon je bilo v preteklosti poleg omenjenih moč videti v vlogi pevca, žal zaradi smrti bobnarja Derricka Plorudea razpadlih Bad Astronaut, in kitarista v formaciji Me First And The Gimme Gimmes. Nikakor ne moremo mimo dueta s še eno legendo – Tonyjem Slyem, pevcem in kitaristom No Use For A Name. Cape se je preizkusil tudi v vlogi producenta. Poleg albumov Lagwagon in Bad Astronaut, so plod njegovega dela še ploščki »Blue Skies, Broken Hearts … Next 12 Exits« in »End Is Forever« pop punkerjev The Ataris, ter »Nerf Herder« in »How To Meet Girls« razgrajačev Nerf Herder. Njegov prvi samostojni studijski album »Bridge« je pri založbi Bad Taste Records v Evropi in Suburban Records v Ameriki izšel 21. oktobra lani. Venček šestindvajsetih pesmih, kolikor jih je bilo moč slišati v ljubljanskem Orto baru, so sestavljale pesmi z njegovega prvenca, Lagwagon klasike in nekateri ostali projekti. Bolj kot svojemu albumu, s katerega je Joey zaigral samo pet skladb (te so »Who We`ve Became«, »Errands«, »Canoe«, »No Little Pill« in »The Ramones Are Dead«), so večji del repertoarja sestavljale epopeje Lagwagon. »Whipping Boy«, »May 16th«, »Razor Burn« in »Alien 8« so le nekatere, ki jih je zbrana srenja 9. julija lani v novogoriški Mostovni (reportaža tukaj) poslušala v trši in tokrat v mehkejši izvedbi. Katera vam bolj odgovarja, presodite sami. Odločitev ni lahka, saj sta obe različici slavospeva vredni.

Prav tako kot Capeov nastop, med katerim smo izvedeli, s čim gospodič zdravi »mačka«, se zabavali ob njegovem poizkušanju zahvaliti se v slovenskem jeziku, iskanju »na oder nikoli prinesene« setliste in ostalih pripetljajih. Nenazadnje so zbrani množici Joey, Jon in Chad zaigrali še NOFX klasiko »Linoleum«, med katero je petje prevzela kar ta. S tem se je večer akustičnih Lagwagon, Rexa, Snodgrassa in Capea brez primere, zaključil. Še dvomite v to, da punk rock akustično ne zveni dobro?

Foto: Miha Mally