petek, 30. oktober 2009

Recenzija albuma: Late of the Pier - Fantasy Black Channel

Predstavljajte si glasbeni koktajl, katerega glavne sestavine so Gary Numan, Brian Eno, Frank Zappa, Stephen Dubrich, Bill Nelson, Metronomy in Klaxons. In če vse skupaj začinimo še z izrazito uporabo električnih klaviatur ter zvokom podobnim pokvarjeni lajni, dobimo angleško elektro/glam/trash zasedbo Late of The Pier. Fantje so že s svojim prvim singlom »Space And The Woods« izdanim marca 2007 napovedali, da se v prekomerno zasičeni glasbeni industriji in poplavi takšnih in drugačnih »instant« »boy« bendov obetajo drugačni časi. Kvaliteta, skrita za nenavadnim imenom. 



Četverico najstnikov je pod svoje okrilje vzela nemška založba Parlophone records in tako je luč sveta 11. avgusta letos ugledal njihov debitantski album »Fantasy Black Channel«. Novorojenček se začne z instrumentalnim »Hot Tent Blues«, ki z zvokom kitar s konca sedemdesetih ostro zareže skozi uho. Če se žaganje kitar na začetku zdi nasprotujoče naslovu, se po minuti poslušanja končno izkaže, da je v tem minuto in šestnajst sekund dolgem komadu tudi nekaj bluesovskega. To se nadaljuje v drugi komad »Broken«, kjer Samuel Dust končno odpre usta. Verz »Didn`t sleep last night, couldn`t come down« se verjetno vsem zdi še kako preveč znan. Enoličnost, ki smo ji priča na začetku, prekine odličen solažni kitarski vložek. Komad zaključi t.i. »skrečanje«, ki se skoraj brez prekinitve nadaljuje v mnogo bolj poskočen že omenjen prvi singel »Space And The Woods«, kjer gre za iskanje samih sebe. Ali so se fantje našli ali ne, presodite sami. »The Bears Are Coming« je tretji izdani singel s ploščka in gotove eden instrumentalno zanimivejših komadov. Popestrijo ga prav zvoki afriških tolkal, ki so intenzivnejši na začetku, proti koncu pa počasi zatonejo. Nekje na sredini se ponovno pojavi »skrečanje« iz katerega za trenutek preidemo na pijansko veselico, kakršno so v filmu Titanik v podpalubju uprizorili potniki iz nižjega razreda. Ples, prepevanje in tolčenje po vrčkih piva. Za konec pa nabijanje šibrovke in razbijanje kozarcev. Kot nekakšna standardna scena iz ameriških filmov. Se vam zdi znano? Očitno je v modi tudi sposojanje verzov komadov od drugih izvajalcev. Če je ta trend začel Kid Rock s t.i. hitom poletja »All Summer Long«, ga očitno nadaljujejo prav Late Of The Pier. Ob poslušanju komada naletimo na presenetljivo podrobnost z legendarnim »Shine On You Crazy Diamond« še bolj legendarnih Pink Floyd, le da so ga LOTP priredili v malce bolj temačen »Shine on your nightmare, shine through the tears«. Veselica se nadaljuje v »Random Firl«, le da se tu pojavi v drugačni obliki. Predstavljajte si živčnega moža, sedečega za mizo, ki vztrajno in konstantno tolče z žlico po mizi, otroci pa v svojem igralnem kotičku pritiskajo na cvileče oglašajoče se igrače. Kaos, ki si ga nihče ne želi. Žena oz. mati, ki je na robu živčnega zloma, se na koncu od vsega hudega znajde »in tha closet«.

Točno na polovici albuma poleg nog poskoči tudi srce. »Heartbeat« nikogar ne obdrži na stolu. Poleg vsega se zdi že nekako prej slišan. Svež veter zapiha z »Whitesnake«. Odličen, z glam-punkom obogaten komad se zdi vsemu prej omenjenemu pravo nasprotje. Kot pravijo – »oldies goldies«. Kaj ima »VW« skupnega z avtomobilskim koncernom ni jasno. Ima pa na koncu z malce groze navdihnjen skoraj docela instrumentalen komad povsem jasno sporočilo: »Garbage! Can you smell socks?«. Še najbolj jasno sporočilo »I wanna be your friend« izmed vseh besedil na albumu, dobimo med »Focker«, kjer se Samuel tokrat vrne s svojim popačenim glasom. Če smo prej govorili o šibrovkah in podobnem, so fantje za zaključek posegli po električnih brusilkah. Sicer ne dobesedno, a kljub temu zanimivo. Bolj kot vse pesmi na albumu izstopa »The Enemy Are The Future«. Rahlo kontroverzen naslov ponuja bolj na tolkalih in bobnih bazirano glasbo. Seveda ne gre mimo vokala, ki variira od glasu podobnega Miki do takšnega, s katerim je v svojih časih zapeljeval Jim Morrison.

Plošček zaključita »Mad Dogs And Englishman« z rahlo ponavljajočim se ritmom, ter »Bathroom Gurgle«. Slednji je bil drugi izdani singel, ki je prav gotovo pripomogel k večji prepoznavnosti LOTP. Kljub številnim priredbam, ki jih je komad že doživel, originalna verzija še vedno zveni najbolje. Ko se vam plošček odvrti do konca, ga še ne vzemite iz predvajalnika. Vsebuje namreč še skriti in rahlo srhljivi komad »No time«, ki je pravo nasprotje vsemu prej slišanemu.

Late Of The Pier so s svojo unikatno, progresivno in inovativno glasbo ponudili nekaj drugačnega. Nekaj, kar niti kritiki niti poslušalci niso vajeni. Zatorej nekateri album kujejo v zvezde, drugim se zdi njihova glasba nesmiselna. Kljub vsemu velja eno – izpad programa še nikoli ni bil tako zabaven.

Seznam skladb:
1. Hot Tent Blues
2. Broken
3. Space And The Woods
4. The Bears Are Coming
5. Random Firl
6. Heartbeat
7. Whitesnake
8. VW
9. Focker
10. The Enemy Are The Future
11. Mad Dogs And Englishman
12. Bathroom Gurgle
+ "skriti" No Time

Dolžina albuma:
00:42:06

Zasedba:
Samuel Dust (petje, brenkanje, "skrečanje")
Francis Dance (brenkanje, tresenje polic)
Red Dog Consuela (razbijanje po bobnih)
Jack Paradise ("chaos pad")

Produkcija:
Erol Alkan

Leto izdaje:
2008

Založba:
Parlophone Records

Ni komentarjev:

Objavite komentar