Recenzija albuma: TV on the Radio - Dear Science

Kaj vam je ljubše? Televizija ali radio? Ali so to morda TV on the Radio? Bend, ki je leta 2001 nastal v New Yorku, je septembra izdal svoj četrti studijski album »Dear Science«. Eksperimentalni rock za vse in vsakogar. To dokazuje tudi ameriška Billboardova lestvica dvestotih najbolje prodajanih albumov. Omenjeni plošček se je dobre tri mesece po izdaji zavihtel na zavidljivo dvanajsto mesto, kar pa niti ne preseneča, saj je skupno noto ubralo pet odličnih multi instrumentalnih glasbenikov in vsestranskih umetnikov. »Dear Science« je plošček enajstih skladb, katerih večinska avtorja sta producent in vokalist Tunde Adebimpe ter kitarist, basist in vokalist Kyp Malone.

TV on the Radio, ki veljajo za ene bolj inovativnih njujorških bendov, album začnejo s »papapapa – papapa pa« pesmijo »Halfway Home«. Na prvo poslušanje ni pesem nič posebnega. Še več, zamika te celo, da bi zgoščenko kar takoj vzel iz predvajalnika. Zakaj? Ker je ta, na trenutke rahlo depresivna skladba, pri kateri se TVOTR pridružil flavtist Martin Perna, nič drugega kot petminutno jamranje o iskanju samega sebe. Podobno vzdušje se nadaljuje tudi v »Crying«. Le da proti koncu postane ritem bolj živahen, še posebej, ko se pridružijo saksofon (Stuart Bogie), trobenta (Eric Biondo), trombon (Aaron Johnson) in »šejker« (Yoshi Takamasa). »Dancing Shooes« je napram prvima dvema komadoma pravo nasprotje. Začne se mnogo bolj poskočno in kmalu začnejo trzati tudi prsti. Svoje pristavita še saksofonista, že prej omenjeni Stuart Bogie ter Colin Stetson. Sledi melanholična »Stork & Owl«, ki je ravno pravšnja za sprostitev vseh čutov. Nežni zvoki violin (Janis Shen in Claudia Chopek), čela (Eleanor Norton) in viole (Lara Hicks) ter Tundejev vokal ustvarijo pomirjujoče vzdušje. Priporočam poslušanje po napornem dnevu v službi. Premik v skrajnost je začutiti tudi pri instrumentalno bogati »Golden Age«, saj pri tej skladbi sodeluje skoraj cel orkester: že omenjeni saksofonist Bogie, trobentaš Biondo, trombonist Johnsson, vse štiri godalke iz prejšnje pesmi in Yoshi Takamasa, ki je tokrat poprijel za konge in zvončke. Komad, ki na začetku ubere nekaj reggae ritmov, je še eden tistih, ki bi ga uvrstili v kategorijo z naslovom »Pomirjujoče«. Ravno na polovici albuma se nahaja »Family Tree«, kjer TV on the Radio v skladbo prvič vključijo klavir. Čeprav se mirnejši ritem nadaljuje tudi v nadaljevanju albuma, je »Red Dress« pravi biser, saj zveni mnogo bolj… Hmm, »disco«? Vsekakor pa živahneje. Na ustaljene, nikakor pa ne iste tirnice nas nato popelje »Love Dog«, ki pa ni prava izbira za ustvaritev romantičnega ozračja. Če že ne besedilo, bo »čudno« izpadlo žabje reganje na koncu pesmi. Eden izmed vrhuncev je tudi »Shout Me Out«. V ozadju tiho brenkanje kitar v reggae ritmih, svoje dodata tudi čist in nepopačen Tundejev vokal in rahlo religiozno besedilo. »Lord it`s you`ve got loss, Come on, shout me out«. Za glasnejši zaključek poskrbita »DLZ« in »Lover`s Day«. Slednji je tudi najdaljši komad na ploščku.

Adempe in druščina ter ostali sodelujoči glasbeniki so ustvarili album, na katerem nista enaki niti dve pesmi. Ritem variira od rahlo depresivne (»Halfway Home«) pa do pretirano poskočne note (»Red Dress«). Kljub vsemu, po napornem dnevu se prileže poslušanje tega ploščka.

Seznam skladb:
1. Halfway Home
2. Crying
3. Dancing Choose
4. Stork & Owl
5. Golden Age
6. Family Tree
7. Red Dress
8. Love Dog
9. Shout Me Out
10. DLZ
11. Lover`s Day

Dolžina albuma:
00:50:03

Zasedba:
Tunde Adebimpe – vokal
Kyp Malone – vokal, kitara, bas kitara, klaviature
David Andrew Sitek – programiranje, kitara, bas kitara, klaviature
Gerard A. Smith – bas kitara, orgle, klaviature
Jallel Bunton – bobni, kitara, klaviature, bas kitara, programiranje

Produkcija:
David Andrew Sitek

Leto izdaje:
2008

Založba:
Touch and Go Records