Ne zamudi! Tide 12. novembra @ Sub Sub, LJ!

Premiera videospota in predstavitev nove plošče Regeneration zasedbe Tide, se bo zgodila 12. novembra v ljubljanskem klubu Sub Sub.

V slabih štirih letih so TIDE udarili že s svojo tretjo ploščo. Album Regeneration je izšel 19. oktobra, samo v prvem tednu predprodaje pa se je prodalo že 100 izvodov, kar je številka, ki je marsikatera skupina v teh črnih časih glasbene industrije ne doseže niti v več mesecih, ali celo v letu dni. TIDE se prav tako ponašajo s številnimi nastopi doma in v tujini, v preteklosti pa so nastopili že kot predskupina glasbenih velikanov Iron Maiden in Uriah Heep. Koncertna predstavitev plošče Regeneration bo 12. novembra ob 21.00 v ljubljanskem klubu SubSub, kjer boste le ta dan dobili album Regeneration tudi po posebni ceni. Takoj po izidu nove plošče na slovenskem trgu, so se za izdajo le-te začele zanimati tudi tuje založbe, kar ni presenečenje, saj so TIDE zvokovno vedno veljali za band, ki se lahko žanrsko in produkcijsko kosa z evropsko in celo svetovno produkcijo.
Nova plošča, ki je bila v celoti narejena na Nizozemskem, je še bolj drzna, drugačna in predvsem moderna, avtor glasbe in besedil, pevec in ustanovni član skupine TIDE, Kevin Koradin, pa je mnenja, da je Regeneration najbolj osebni album doslej. »Rdeča nit plošče je zrelost, iskrenost, spremembe in želja po nečem novem, s pogledom v prihodnost«, še dodaja Kevin.
Prvi single Adieu je že dobil vizualno podobo, za katero je poskrbel režiser Miloš Radosavljevič, direktor fotografije je bil Matjaž Kenda, producent pa Miloš Srdić. Skupini Tide sta se v zgodbi, ki se prepleta skozi spot pridružila tudi »demon« in »black Alice« Maruša Ojsteršek.

Premierno si lahko spot Adieu ogledate v ponedeljek, 2. novembra ob 19.30 na MTV.

Foto: Miloš Radosavljevič
 
PR

Ne zamudi! Isis, Dälek in Transitional 17. novembra @ Kino Šiška, LJ!

V tretje gre rado, v četrto pa očitno še mnogo raje. K nam se bodo namreč spet podali naši in vaši koncertni silaki, metalni ezoteriki Isis, ta čas eni najbolj uglednih in vplivnih podzemnih skupin, kar nesporno dokazuje tudi letošnja nagrada ameriške glasbene revije Revolver za "Best Underground Metal Act". Poleg monume(n)talnih Isis se bo iz štaba Ipecaca zglasil redni povratnik, neumorni stihotvorec Dälek, za popolno zvočno doživetje pa bodo v sprevodu marširali še novopečeni doom-industrialni stručkoti Transitional. Tokrat vsi skupaj prvič v stolnici novega "duhovnega" centra.

ISIS (Kalifornija, ZDA)
Druščina Isis že vse od konca devetdesetih let fabricira gromozanske zvočne podvige, prepredene z umerjenim doziranjem hardcorovskih, metalnih ter spiritualnih prvin. Okorno, kotalečo, bobnečo, turbulentno in predvsem atmosferično metaliziranost je peterica po epsko razgrnila med skrajnosti, ki se raztezajo od peklenskega butanja do nebeške blagoglasnosti, za kar je še zmerom najprikladnejša lokacija Pattonovo grmeče oporišče Ipecac Recordings. Sicer pa je Aaron Turner, glavar zasedbe Isis, lastnik zelo marljive založbe Hydra Head, kjer domuje lepo število vidnih izvajalcev, mdr. Boris, Kayo Dot, Jesu in Lustmord.

Postava:
Jeff Caxide - bas
Aaron Turner - kitara, vokal
Aaron Harris - bobni
Michael Gallagher - kitara
Bryant Meyer - klaviature, kitara, vokal

Poslednji album:
Wavering Radiant (Ipecac, 2009)

www.isistheband.com
www.myspace.com/sgnl05

DÄLEK (New Jersey, ZDA)
Will Brooks oz. Dälek in Alap Momin (Oktopus) sta primarni navdih poiskala v surovem rentačenju bendov a la Public Enemy in Eric B. & Rakim, vendar ob tem ne smemo zanemariti njunega vsrkavanja krautrocka, jazza, psihedelije, beatnikov ter afriške in azijske godbe. Latentna heterogenost Dälekovih zvočnih monologov se ne odslikava samo v dvoumnih, izzivalnih naslovih plošč, ampak tudi v kompaktni partituri eksperimentalno zastavljenih kompozicij. Dälek skušata narediti tisto, kar so nekoč počeli stari mojstri "gobcanja". Hip-hopu se trudita povrniti svobodnega duha, ki je z leti vse bolj izginjal in hlapel.

Postava:
Dälek - MC
Oktopus - mašinerija

Poslednji album:
Gutter Tactics (Ipecac, 2009)

TRANSITIONAL (VB)
Nedavno spočetje Transitional je maslo Kevina Laske (Novatron), ki je zraven privabil starosto industrijskega rocka, Davea Cochranea (Head Of David, God, Jesu), ter pozneje tudi izkušenega Phila Petrocellija (Trey Gunn, The Living Jarboe, Bill Laswell). Trojica uprizarja letargično in sopihajoče glasbeno vzdušje, ki premore nemalo sladke morbidnosti, saj pretežno sledi stopinjam Swans in Godflesh. Odtisi zadnjih so še posebej globoki, kajti "nadzornik" izvedbe je bil sam Justin K Broadrick. Za tiste, ki ne ljubite naglice.

Postava:
Kevin - glas, kitara, sintetizator, elektronika
Dave - bas
Phil - bobni

Poslednji, še topel album:
Stomach Of The Sun (Conspiracy Records, 2009)

PR

Ne zamudi! Kris Kristofferson 4. novembra @ Orpheum, Gradec, Avstrija!

Vojo Concerts in Orpheum Graz predstavljata ...

Kris Kristofferson. Legendarni ameriški country glasbenik, igralec, tekstopisec, Grammyjev nagrajenec. Gospod, ki se ga morda spomnite iz filmov, kot so Rezilo, Maščevanje, Planet opic ali Mu pač ni do tebe, je v začetku letošnje jeseni izdal svoj novi studijski plošček "Closer to the Bone". V sklopu promocijske turneje se bo te dni mudil v sosednjem Gradcu, kjer bo v sredo, 4. novembra, nastopil v tamkajšnjem Orpheumu.

Več informacij o dogodku in nakupu oz. rezervaciji vstopnic najdete na uradni spletni strani graškega Orpheuma (klik).

Recenzija albuma: TV on the Radio - Dear Science

Kaj vam je ljubše? Televizija ali radio? Ali so to morda TV on the Radio? Bend, ki je leta 2001 nastal v New Yorku, je septembra izdal svoj četrti studijski album »Dear Science«. Eksperimentalni rock za vse in vsakogar. To dokazuje tudi ameriška Billboardova lestvica dvestotih najbolje prodajanih albumov. Omenjeni plošček se je dobre tri mesece po izdaji zavihtel na zavidljivo dvanajsto mesto, kar pa niti ne preseneča, saj je skupno noto ubralo pet odličnih multi instrumentalnih glasbenikov in vsestranskih umetnikov. »Dear Science« je plošček enajstih skladb, katerih večinska avtorja sta producent in vokalist Tunde Adebimpe ter kitarist, basist in vokalist Kyp Malone.

TV on the Radio, ki veljajo za ene bolj inovativnih njujorških bendov, album začnejo s »papapapa – papapa pa« pesmijo »Halfway Home«. Na prvo poslušanje ni pesem nič posebnega. Še več, zamika te celo, da bi zgoščenko kar takoj vzel iz predvajalnika. Zakaj? Ker je ta, na trenutke rahlo depresivna skladba, pri kateri se TVOTR pridružil flavtist Martin Perna, nič drugega kot petminutno jamranje o iskanju samega sebe. Podobno vzdušje se nadaljuje tudi v »Crying«. Le da proti koncu postane ritem bolj živahen, še posebej, ko se pridružijo saksofon (Stuart Bogie), trobenta (Eric Biondo), trombon (Aaron Johnson) in »šejker« (Yoshi Takamasa). »Dancing Shooes« je napram prvima dvema komadoma pravo nasprotje. Začne se mnogo bolj poskočno in kmalu začnejo trzati tudi prsti. Svoje pristavita še saksofonista, že prej omenjeni Stuart Bogie ter Colin Stetson. Sledi melanholična »Stork & Owl«, ki je ravno pravšnja za sprostitev vseh čutov. Nežni zvoki violin (Janis Shen in Claudia Chopek), čela (Eleanor Norton) in viole (Lara Hicks) ter Tundejev vokal ustvarijo pomirjujoče vzdušje. Priporočam poslušanje po napornem dnevu v službi. Premik v skrajnost je začutiti tudi pri instrumentalno bogati »Golden Age«, saj pri tej skladbi sodeluje skoraj cel orkester: že omenjeni saksofonist Bogie, trobentaš Biondo, trombonist Johnsson, vse štiri godalke iz prejšnje pesmi in Yoshi Takamasa, ki je tokrat poprijel za konge in zvončke. Komad, ki na začetku ubere nekaj reggae ritmov, je še eden tistih, ki bi ga uvrstili v kategorijo z naslovom »Pomirjujoče«. Ravno na polovici albuma se nahaja »Family Tree«, kjer TV on the Radio v skladbo prvič vključijo klavir. Čeprav se mirnejši ritem nadaljuje tudi v nadaljevanju albuma, je »Red Dress« pravi biser, saj zveni mnogo bolj… Hmm, »disco«? Vsekakor pa živahneje. Na ustaljene, nikakor pa ne iste tirnice nas nato popelje »Love Dog«, ki pa ni prava izbira za ustvaritev romantičnega ozračja. Če že ne besedilo, bo »čudno« izpadlo žabje reganje na koncu pesmi. Eden izmed vrhuncev je tudi »Shout Me Out«. V ozadju tiho brenkanje kitar v reggae ritmih, svoje dodata tudi čist in nepopačen Tundejev vokal in rahlo religiozno besedilo. »Lord it`s you`ve got loss, Come on, shout me out«. Za glasnejši zaključek poskrbita »DLZ« in »Lover`s Day«. Slednji je tudi najdaljši komad na ploščku.

Adempe in druščina ter ostali sodelujoči glasbeniki so ustvarili album, na katerem nista enaki niti dve pesmi. Ritem variira od rahlo depresivne (»Halfway Home«) pa do pretirano poskočne note (»Red Dress«). Kljub vsemu, po napornem dnevu se prileže poslušanje tega ploščka.

Seznam skladb:
1. Halfway Home
2. Crying
3. Dancing Choose
4. Stork & Owl
5. Golden Age
6. Family Tree
7. Red Dress
8. Love Dog
9. Shout Me Out
10. DLZ
11. Lover`s Day

Dolžina albuma:
00:50:03

Zasedba:
Tunde Adebimpe – vokal
Kyp Malone – vokal, kitara, bas kitara, klaviature
David Andrew Sitek – programiranje, kitara, bas kitara, klaviature
Gerard A. Smith – bas kitara, orgle, klaviature
Jallel Bunton – bobni, kitara, klaviature, bas kitara, programiranje

Produkcija:
David Andrew Sitek

Leto izdaje:
2008

Založba:
Touch and Go Records

Recenzija albuma: Late of the Pier - Fantasy Black Channel

Predstavljajte si glasbeni koktajl, katerega glavne sestavine so Gary Numan, Brian Eno, Frank Zappa, Stephen Dubrich, Bill Nelson, Metronomy in Klaxons. In če vse skupaj začinimo še z izrazito uporabo električnih klaviatur ter zvokom podobnim pokvarjeni lajni, dobimo angleško elektro/glam/trash zasedbo Late of The Pier. Fantje so že s svojim prvim singlom »Space And The Woods« izdanim marca 2007 napovedali, da se v prekomerno zasičeni glasbeni industriji in poplavi takšnih in drugačnih »instant« »boy« bendov obetajo drugačni časi. Kvaliteta, skrita za nenavadnim imenom. 

Četverico najstnikov je pod svoje okrilje vzela nemška založba Parlophone records in tako je luč sveta 11. avgusta letos ugledal njihov debitantski album »Fantasy Black Channel«. Novorojenček se začne z instrumentalnim »Hot Tent Blues«, ki z zvokom kitar s konca sedemdesetih ostro zareže skozi uho. Če se žaganje kitar na začetku zdi nasprotujoče naslovu, se po minuti poslušanja končno izkaže, da je v tem minuto in šestnajst sekund dolgem komadu tudi nekaj bluesovskega. To se nadaljuje v drugi komad »Broken«, kjer Samuel Dust končno odpre usta. Verz »Didn`t sleep last night, couldn`t come down« se verjetno vsem zdi še kako preveč znan. Enoličnost, ki smo ji priča na začetku, prekine odličen solažni kitarski vložek. Komad zaključi t.i. »skrečanje«, ki se skoraj brez prekinitve nadaljuje v mnogo bolj poskočen že omenjen prvi singel »Space And The Woods«, kjer gre za iskanje samih sebe. Ali so se fantje našli ali ne, presodite sami. »The Bears Are Coming« je tretji izdani singel s ploščka in gotove eden instrumentalno zanimivejših komadov. Popestrijo ga prav zvoki afriških tolkal, ki so intenzivnejši na začetku, proti koncu pa počasi zatonejo. Nekje na sredini se ponovno pojavi »skrečanje« iz katerega za trenutek preidemo na pijansko veselico, kakršno so v filmu Titanik v podpalubju uprizorili potniki iz nižjega razreda. Ples, prepevanje in tolčenje po vrčkih piva. Za konec pa nabijanje šibrovke in razbijanje kozarcev. Kot nekakšna standardna scena iz ameriških filmov. Se vam zdi znano? Očitno je v modi tudi sposojanje verzov komadov od drugih izvajalcev. Če je ta trend začel Kid Rock s t.i. hitom poletja »All Summer Long«, ga očitno nadaljujejo prav Late Of The Pier. Ob poslušanju komada naletimo na presenetljivo podrobnost z legendarnim »Shine On You Crazy Diamond« še bolj legendarnih Pink Floyd, le da so ga LOTP priredili v malce bolj temačen »Shine on your nightmare, shine through the tears«. Veselica se nadaljuje v »Random Firl«, le da se tu pojavi v drugačni obliki. Predstavljajte si živčnega moža, sedečega za mizo, ki vztrajno in konstantno tolče z žlico po mizi, otroci pa v svojem igralnem kotičku pritiskajo na cvileče oglašajoče se igrače. Kaos, ki si ga nihče ne želi. Žena oz. mati, ki je na robu živčnega zloma, se na koncu od vsega hudega znajde »in tha closet«.

Točno na polovici albuma poleg nog poskoči tudi srce. »Heartbeat« nikogar ne obdrži na stolu. Poleg vsega se zdi že nekako prej slišan. Svež veter zapiha z »Whitesnake«. Odličen, z glam-punkom obogaten komad se zdi vsemu prej omenjenemu pravo nasprotje. Kot pravijo – »oldies goldies«. Kaj ima »VW« skupnega z avtomobilskim koncernom ni jasno. Ima pa na koncu z malce groze navdihnjen skoraj docela instrumentalen komad povsem jasno sporočilo: »Garbage! Can you smell socks?«. Še najbolj jasno sporočilo »I wanna be your friend« izmed vseh besedil na albumu, dobimo med »Focker«, kjer se Samuel tokrat vrne s svojim popačenim glasom. Če smo prej govorili o šibrovkah in podobnem, so fantje za zaključek posegli po električnih brusilkah. Sicer ne dobesedno, a kljub temu zanimivo. Bolj kot vse pesmi na albumu izstopa »The Enemy Are The Future«. Rahlo kontroverzen naslov ponuja bolj na tolkalih in bobnih bazirano glasbo. Seveda ne gre mimo vokala, ki variira od glasu podobnega Miki do takšnega, s katerim je v svojih časih zapeljeval Jim Morrison.

Plošček zaključita »Mad Dogs And Englishman« z rahlo ponavljajočim se ritmom, ter »Bathroom Gurgle«. Slednji je bil drugi izdani singel, ki je prav gotovo pripomogel k večji prepoznavnosti LOTP. Kljub številnim priredbam, ki jih je komad že doživel, originalna verzija še vedno zveni najbolje. Ko se vam plošček odvrti do konca, ga še ne vzemite iz predvajalnika. Vsebuje namreč še skriti in rahlo srhljivi komad »No time«, ki je pravo nasprotje vsemu prej slišanemu.

Late Of The Pier so s svojo unikatno, progresivno in inovativno glasbo ponudili nekaj drugačnega. Nekaj, kar niti kritiki niti poslušalci niso vajeni. Zatorej nekateri album kujejo v zvezde, drugim se zdi njihova glasba nesmiselna. Kljub vsemu velja eno – izpad programa še nikoli ni bil tako zabaven.

Seznam skladb:
1. Hot Tent Blues
2. Broken
3. Space And The Woods
4. The Bears Are Coming
5. Random Firl
6. Heartbeat
7. Whitesnake
8. VW
9. Focker
10. The Enemy Are The Future
11. Mad Dogs And Englishman
12. Bathroom Gurgle
+ "skriti" No Time

Dolžina albuma:
00:42:06

Zasedba:
Samuel Dust (petje, brenkanje, "skrečanje")
Francis Dance (brenkanje, tresenje polic)
Red Dog Consuela (razbijanje po bobnih)
Jack Paradise ("chaos pad")

Produkcija:
Erol Alkan

Leto izdaje:
2008

Založba:
Parlophone Records

Ne zamudi! Nick Oliveri 13. novembra @ Menza pri koritu!

V petek, 13. novembra, se v ljubljanski Menzi pri koritu (Metelkova mesto) obeta nepozaben koncert Nicka Oliverija, člana mnogih odmevnih zasedb. Prav tako ne prezrite njegovega nastopa naslednji dan v črnomaljskem MKKju!

NICK OLIVERI
(QOTSA, Kyuss, Mondo Generator, The Dwarwes, The Knives)

Mož s kozjo bradico, tvorec zvočne podobe številnih zasedb, je pri vseh projektih sprva sodeloval s prijateljem iz otroštva - zapuščina punkerske mladosti je v Oliverijeve linije zasidrala neposrednost, hitrost in angažirano pozo, kar je prakticiral že kot ustanovitveni član Kyuss. Po ločitvi z Joshom Hommeom je bradati, pogosto slečeni Nick Oliveri pustil prazno vrzel v Queens of the Stone Age, kar je zasedbi prineslo manko hvalospevov ob nadaljnjih dveh izdajah. Kreativni Oliveri je član šok-punkovske zasedbe The Dwarves, losangeleških hard-rockerjev The Knives, nadaljuje pa tudi z delom lastnega punk-metalskega projekta Mondo Generator. Da ubeži dolgčasu je v začetku oktobra izdal še sveži album, ki ga bo ponesel na jesensko turnejo in je v bogati diskografiji kalifornijskega virtuoza zapisan kot druga solo plošča. Tokrat ponuja akustične priredbe bendov, v katerih je igral, in nekaj priljubljenih komadov, med katerimi najdemo dela Raw Power, G.G. Allina ter The Misfits.

Death Acoustic uspešno poimenuje karakter glasbe; ta je brutalen in sovražno nastrojen, kot dosedanji opus, s katerim si je pridobil status zastrašujočega izobčenca. "I live of straight booze, I just don't fucking care" sta verza, v katerih je našel persono in jo ponuja na pladnju v vsej svoji direktnosti. Čeprav z intenzivnostjo in močjo skladb, še posebaj s predelavo QOTSA klasike Gonna Leave You, opomni na potentno preteklo sodelovanje, je težko pričakovati, da je Josh Homme v izpovedih prepoznal sentiment spremenjenega prijatelja. Nick Oliveri ostaja brezkompromisen, angažiran in neposreden, kar še najbolje prezentira v lastni glasbi, na lastnih nastopih.

http://www.myspace.com/nickoliveri


COJONES


V sklopu ljubljanskega koncerta bodo kot gostje nastopili zmagovalci letošnjega YounGunZ natečaja, zagrebški stoner-grunge ambasadorji Cojones. "Bend z jajci" zaznamujeta odrska energija in udarnost glasbe, ki so jo na obeh evropskih turnejah že predstavljali tudi pri nas.

PR

Intervju: Joel Michael Stroetzel [Killswitch Engage]

[B - side]: Ste skupina s tremi preprostimi pravili: brez bližnjic, kompromisov in korakov nazaj. To ste dokazali s štirimi odličnimi albumi, na poti je že peti. Zakaj ste se že drugič odločili samo-nasloviti album?

Joel Michael Stroetzel: Naša odločitev je res malce čudna, vendar smo pri tem albumu ubrali popolnoma drugačno pot, celoten snemalni postopek, producenta … Vse skupaj je kot nov začetek.

[B - side]: Zakaj nov začetek?

Joel: Poskušamo ubrati nov zvok, saj sta si zadnja dva albuma precej podobna.

[B - side]: Kateri so vaši ključni vpliv na novo ploščo?

Joel: Vpliv metala se pozna predvsem na kitarah. Več je kitarskih rifov po vzoru evropskih metal skupin, npr. In Flames, Soil Work … Poslušali smo veliko skupin, iz katerih smo potem črpali vplive.

[B - side]: V preteklem letu ste bili na turneji z Disturbed, letos s Slipknot. Kakšna se vam je zdela turneja?

Joel: Z Disturbed smo igrali na njihovi kanadski turneji, s Slipknot pa letos na dveh njihovih koncertih.

[B - side]: S Slipknot ste igrali v Zagrebu.

Joel: Koncert je bil super, resnično smo uživali. Fantje so neverjetni.

[B - side]: Kje bolj uživate – v studiu ali na odru?

Joel: Vsega po malem. Uživamo, ko smo na odru, nato pa si vzamemo odmor in uživamo v studiu med snemanjem.

[B - side]: Zadnje čase nastopate na vse večjih prizoriščih. Vam je ljubše nastopati v majhnih klubih, kjer je vzdušje bolj intimno, ali pred večjimi množicami?

Joel: Pri večjih množicah je vedno nekaj neverjetnega, vendar vseeno raje igramo pred manjšo množico, kjer publika ve kdo smo, od kod prihajamo in kaj delamo. Publika je tik ob tvojem obrazu, ti vidiš njihove … Na večjih festivalih je publika včasih tako daleč od tebe, da pozabiš, za koga igraš.

[B - side]: Če se vrnemo nekaj let nazaj… Leta 2004 ste bili z albumom »The End Of Heartache«, prvim z novim pevcem Howardom Jonesom, nominirani za prestižno glasbeno nagrado Grammy. Kako je ta dogodek vplival na vaša življenja, kariero?

Joel: Zdelo se nam je nekako čudno, neverjetno. Nihče ni verjel, da je res. Naš manager nam je poslal elektronsko sporočilo, iz katerega smo razbrali, da gre zares. S Howardom smo imeli srečo, da smo našli pevca, ki bi uspešno prevzel Jessejevo nalogo. Ta je vsekakor imel veliko oboževalcev, zato Howardova nova naloga ni bila lahka. Ne le, da je moral prevzeti vse Jessejevo breme, ustvariti je moral tudi svojo podobo. Vsekakor je to skupino spremenilo na bolje.


Foto: Barbara Milharčič

Igra zvoka, barv, oblik in provokacije ali Chicks on Speed v Gala hali!

Človeška ustvarjalnost je brezmejna in dokaz za to so v petek, 9. oktobra v ljubljanski Gala Hali ponudile Chicks on Speed.

Dvojec Melissa Logan in Alex Murray – Leslie, katerima se je na tokratni turneji pridružila še Faustine Kopiejwski iz skupine KokoVonNapoo, sta utelešenje igre barv, oblik, zvoka in provokacije. Dekleta brez predsodkov so v prestolnici nastopila v sklopu mednarodnega festivala sodobnih umetnosti »Mesto žensk«, ki ga letos že v petnajsti ponovitvi prireja slovensko Društvo za promocijo žensk v kulturi. Za ogrevanje pred in zabavo po nastopu »kokošk« sta poskrbeli odlični DJ KAA in DJane Sladka.

Korenine kolektiva Chicks on Speed segajo v leto 1997, ko so se Logan, Murray in Kiki Moorse srečale na umetniški akademiji v Münchnu in kmalu zatem ustanovile umetniško skupino, ki je svoje ideje izražala skozi glasbo, podprto z video- in grafičnimi instalacijami, zanimivimi instrumenti in raznobarvnimi kostumi. Čeprav je njihova glasba v grobem opredeljena kot electroclash, je več kot to. Podkrepljena je s prvinami ruralnega panka, trasha, popa in hip-hopa, s čimer usmerjajo pozornost poslušalcev sebi v prid. In ti imajo zagotovo kaj slišati in videti. V malce več kot desetletju delovanja so kokoške izdale pet studijskih albumov, se pojavile na mnogih kompilacijskih ploščah in ustvarile zavidljivo število remiksov. Ena prvih prodornejših uspešnic je skladba »We Don`t Play Guitars«, ki je pri njihovi lastni založbi Chicks on Speed Records izšla leta 2003.

Poleg glasbe se Chicks on Speed, ki kot dvojec deluje od leta 2005 (Moorsova se je posvetila samostojni karieri), udejstvujejo tudi v modi – skozi organizacijo modnih dogodkov in oblikovanjem kostumov, kar se odraža tudi na odru. Četudi je njihova diskografija še tako bogata, sta se dekleti, ob podpori Kopiejwske za tolkali, v Ljubljani posvetili predvsem zadnjima samostojnima dolgometražnima ploščkoma »99 Cents« (2003) in »Cutting the Edge« (2009), izdanima pri njihovi, prej omenjeni lastni založbi. Večer so tako zaznamovale »Wordy Rappinghood«, »Fashion Rules!«, »Shooting from the Hip«, »We Don`t Play Guitars« s prvega omenjenega ploščka, ter »Art Rules«, »Extended Paintbrush«, »Super Surfer Girl« z njihovega zadnjega studijskega albuma. Pozornost je pritegnil tudi na prelomu tisočletja izdani plošček »Will Save Us All« s skladbama »Glamour Girl« in nemško »Kaltes Klares Wasser«, ki je večer tudi zaključila.

Sprva malce zadržana nekaj več kot sto glava publika se je kmalu prepustila nepredvidljivim ritmom in na trenutke kritičnim besedilom, ki jih ne podpirajo tradicionalni instrumenti, kot so kitara, bas kitara ali bobni. Edini »tradicionalni« instrument je saksofon, ki ga med nekaterimi skladbami kroti gospodična Logan. Vsestranski umetnici raje poprimeta za kos drevesnega debla in škarje, s katerima dopolnjujeta in bogatita predposneto elektronsko podlago. Naj se sliši še tako nenavadno, od tako kreativne dvojice kaj drugega niti ne bi pričakovali. Piko na i njunemu celotnemu performansu postavijo tudi video projekcije, ki v večini primerov prikazujejo goloto ter problematiko premladih in presuhih manekenk, obsedenih s konfekcijsko številko nič.

Foto: Antonio Per [Vragolina.eu]