sreda, 29. april 2009

Recenzija albuma: Monkey - Journey to the West

Za vse je kriva želja po eksperimentiranju in preizkušanju različnih glasbil v različnih glasbenih zvrsteh, želja po povezovanju popularne in klasične glasbe. Po omenjenem najbolj slovi Damon Albarn, vodja skupin Blur in Gorillaz, ki še danes predstavlja neponovljiv fenomen. Njegov najnovejši projekt je glasba, ki jo je pripravil za scenski spektakel »Monkey: Journey to the West«, pri katerem je sodelovalo blizu petsto oseb. Vse to samo zato, da bi povedali več kot štiristo let staro zgodbo avtorja Wu Cheng-ena o neodgovorni Opici, ki se s svojimi družabniki odpravi na pustolovščin polno popotovanje v Indijo z namenom Kitajski vrniti ukradene verske spise. Kljub igrivim, na trenutke rahlo opolzkim tonom in pisanim karakterjem, ima zgodba zelo resno sporočilo: temelji na duhovni spreobrnitvi in rasti, kar je kitajskim otrokom skupno še danes. Ta starodavna pripoved velja za eno izmed štirih velikih novel kitajske literature.



Najnovejša scenska uprizoritev pri kateri je Albarn sodeloval s starim znancem Jamiem Hewlettom (Gorillaz; scena in kostumi) in režiserjem in igralcem kitajskega rodu Chen Shi-zhengom, temelji na »cirkuški operi« in predstavlja triumf med starim in novim, videnim in slišanim, Vzhodom in Zahodom. Z drugimi besedami: gre za povezavo med Beijingom, Dalianom, Parizom, Londonom in Manchestrom na eni, ter gimnastiko, petjem, plesom, animacijo in osupljivo video projekcijo na drugi strani. Pri omenjeni odrski uprizoritvi sodeluje preko sedemdeset kitajskih akrobatov in igralcev. Premierno predstavitev so uprizorili 28.junija lani na mednarodnem festivalu v Manchestru, septembra pa se je porodila ideja izdati plošček s to nenavadno, mistično glasbo.

Pričujoč, skoraj petdeset minutni album, je pod Albarnovo taktirko ustvarila zasedba približno stotih glasbenikov Kitajskega orkestra iz Velike Britanije. Združili so tradicionalne kitajske instrumente, kot so pipa (brenkalo, imenovano tudi plunka), guzheng (instrument podoben citram), zhongruan (podoben pipi) s klasičnimi »zahodnimi« instrumenti. Posebej za ta projekt so uporabili analogni sintisajzer, s katerim so nadomestili zvok avtomobilskih hup na prometnih kitajskih cestah. Kaos brez konca in kraja. Glasba, ki je v enem trenutku vesela in poskočna, v drugem pa pretirano srhljiva in morbidna, pričara izrazito dramatično ozračje. Širok spekter glasbenih stilov vseh dvaindvajsetih skladb ustvari neko celoto, zaradi česar so potešena ušesa tudi najbolj zahtevnih poslušalcev.

Damon Albarn vedno znova dokazuje, da se zna z vsakim novim projektom integrirati v različne glasbe sveta. Britansko pop sceno je več kot očitno pustil daleč za seboj. Nasvidenje preteklost, dobrodošla prihodnost.

Seznam skladb:
1. Monkey's World
2. Monkey Travels
3. Into the Eastern Sea
4. The Living Sea
5. The Dragon King
6. Iron Rod
7. Out of the Eastern Sea
8. Heavenly Peach Banquet
9. Battle in Heaven
10. O Mi To Fu
11. Whisper
12. Tripitaka's Curse
13. Confessions of a Pig
14. Sandy the River Demon
15. March of the Volunteers
16. The White Skeleton Demon
17. Monk's Song
18. I love Buddha
19. March of the Iron Army
20. Pigsy in Space
21. Monkey Bee
22. Disappearing Volcano

Dolžina albuma:
00:48:02

Zasedba:
VOKALI: Fei Yang, Zeng Li, Tang Ling, Wang Wei, Fan Zhunquing, Wang Yingsi, Zhang Wei, Xu Xiouxia, Fan Tongzhou, Dou Wing, Jia Ruhan, He Zijun, Zhou Haolu, Xu Keija, Gisele Edwards, Tang Ling, Pevski zbor Mountain Village
ORKESTER:
VIOLINA: Oli Langford, Kotono Sato, Stella Page, Antonia Pagulatos
ČELO: Isabelle Dunn, Wayne Urquhart
BAS: Al Mobbs, Rory Mcfarlane
TROBENTA: Henri Deleger
TROMBON: Guillaume Milliere
BAS TROMBON: Josquin Chauffart
TUBA: Frederic Marillier
TOLKALA, HARFA, TAM TAM: David Coulter
HARMONIKA: Thomas Bloch
KLAVIR: Hannah Loach
KLAVIATURE, KLAVIR: Mike Smith
PIPE: Cheng Yu, Wang Weiping, Zeng Zhen
ZHONGRUAN: Chuang Cheng-Ying, Zeng Zhen
ZHENG: Xiao Ran
ERHU: Li Fuhua
PEVSKI ZBOR: Beijing Tianyuan Chorus Choir, UK Choir

Produkcija:
Damon Albarn

Leto izdaje:
2008

Založba:
XL Recordings

petek, 24. april 2009

Recenzija albuma: Bohem - Manifest ljubezni

»V igro vas vabim, z dejanji prevzamem«. Ko se je pred dobrimi štirimi leti na slovenski glasbeni sceni pojavilo novo ime, je verjetno vsak pomislil, da gre še za eno muho enodnevnico. Vendar ne, njihov prvenec »Življenje ni zločin« so ljudje pograbili kot vroče žemljice. Skrivnost? Bohem so ponudili do takrat nekaj še ne slišanega. Prvinski rock, obogaten s primesmi elektronike, živih godal in pevskega zbora. Dvaindvajsetega septembra je izšel njihov drugi studijski album »Manifest ljubezni«, ki ga je produciral Andrea F, po mnenju skupine edini pravi bohem. Enajst mnogo bolj zrelih komadov daje vpogled v preteklost Bohemov. Rock za danes in jutri.



Da je temu tako se izkaže že v naslovni pesmi »Manifest ljubezni«, kjer uvod pripade godalnemu kvintetu pod taktirko Valterja Sivilottija. Vse skupaj je podprto še z močnim opernim vokalom, zaradi katerega se vprašaš, ali poslušaš pravi bend. V primerjavi z nedolžnostjo iz prvega albuma je Matic Jere svoje vokalne sposobnosti čutno izboljšal. Večji poudarek je tudi na klaviaturah Mance Pinterič, ki so bile na ploščku »Življenje ni zločin« potisnjene v ozadje. S častjo prvega singla z novega studijskega izdelka se je okitil komad »Vest«, ki preseneti s Kotnikovimi zelo dobrimi solažnimi vložki, sámo besedilo pa zveni nenavadno prizemljeno. Žaganje kitare izstopa tudi v »Deja Vu«, ki je eden boljših komadov na albumu. Že prvi rifi te ponesejo v gibanje, refren pa zveni kot pisan na kožo. Kot bi se nekdo introvertiral v tvoje misli in jih udejanjil skozi pesem. »Iluzija« preseneti z malce bolj mističnim in gotsko obarvanim začetkom. Ritem se neprestano stopnjuje, vrhunec doživi med refrenom, ki ga obogatita kratka Kotnikova solaža in na trenutke rahlo raskav Matičev vokal. Najbolj preprosto in hitro dojemljivo besedilo ponudi »Težko = lahko«. Poleg tega ima komad še eno svetlo točko – odlično Kotnikovo solažo ob koncu drugega refrena, ki ne pusti, da bi šla pesem kar tako v pozabo. Bohem pač niso eden tistih »instant« bendov, ki preplavljajo glasbeno sceno. Na sredini ploščka se nahaja »Na tleh«, kjer prvih nekaj rifov nakazuje na balado. Zmota. Vključijo se kitare, ritem v trenutku postane hitrejši in še raste. Vse lepo in prav, dokler … Matičev vokal v neki sekundi zazveni prav tako kot vokal Tomija Megliča. To pa je tudi edina »stvar«, ki bi bila lahko »skupna« Bohemom in Siddharti, kot ta dva benda mnogi radi primerjajo.

Preverjena formula za uspeh se v drugem delu albuma prevesi čez svoj kalup, kar pa ne pomeni, da je to nujno slabo. Satiričen, komaj tri minutni »Kič« je v svojem bistvu prav zabavna pesem, ki privabi nasmeh na obraz. Drugi singel »Romanca« malce zmoti s svojim retoričnim uvodom, a je to pozabljeno, ko se vključijo še ostali člani zasedbe. Komad sicer nima nekega zelo udarnega refrena, vendar to ni moteče, saj ritem gladko teče od prve do zadnje note. Dobrodošla popestritev na albumu je tudi edina angleška skladba »Islands of People«, za katero se zdi, da je eden izmed zimzelenih hitov. Album zaključita najdaljši in najlepši komad »Most« in Matičeva osebnoizpovedna pesem »Dan za vas«. Naj opomnim, da slednja ni tipična tovrstna pesem, zato se ni treba bati, da bi vam padla raven sladkorja v krvi.

»Manifest ljubezni« je zbirka nekakšni »best of« komadov, nad katerimi je s svojo čarobno palčko bedel prekaljeni producent in vsestranski glasbenik Andrea F. Bohem so se tudi pri drugem albumu držali pravila »ko pišem scenarij in iščem svoj lik, le starega nadgradim, dodam par razlik«, kar jih je kot edine predstavnike uvrstilo na MTV »Rock Chart« lestvico. Fantje in dekle pač znajo!

Seznam skladb:
1. Manifest ljubezni
2. Vest
3. Deja Vu
4. Iluzija
5. Težko = lahko
6. Na tleh
7. Kič
8. Romanca
9. Islands Of People
10. Most
11. Dan za vas

Dolžina albuma:
00:48:02

Zasedba:
Matic Jere - Jerry (vokal, spremljevalni vokal)
Manca Pinterič (klaviature, spremljevalni vokal)
Marjan Kotnik - Mac (kitara, spremljevalni vokal)
Damir Pavlič (bobni)
Dejvi Kotar (bas kitara)

Produkcija:
Andrea F

Leto izdaje:
2008

Založba:
KUD Rumeni zaliv

sobota, 11. april 2009

Akustični Joey Cape - paša za ušesa!

Le kdo ne pozna malega, poskočnega možica, poglavarja ameriških punk rockerjev Lagwagon, Joeya Capea, ki je v petek, 10. aprila v sklopu jubilejnega desetega Orto festa nastopil v ljubljanskem Orto baru? Joeya tokrat nismo videli v vlogi vreščečega hiperaktivnega frontmena, kot smo ga vajeni s koncertnih odrov, ki si jih deli z omenjenimi dečki, temveč v povsem drugačni luči. Punk rock v precej mirnejši, akustični izvedbi. Se sliši čudno? Sploh ne. Kdo potrebuje električne in bas kitare ter bobne, če ima na odru možnost občudovati legendo kot je Joey. Ta se je poleg vsega izkazal tudi kot velik šaljivec na račun sebe in drugih. Brez zadržkov in brez famoznega sranja. Preprosto prizemljen in z neverjetnim občutkom za publiko. Kot velik ljubitelj viskija, čeprav je ta večer »mačka« raje zdravil z juice vodko, saj bi bil (po njegovih besedah) še en večer z viskijem kar malce prehud. Kaj pa znameniti rek »klin se s klinom zbija«?

Hvaležno ali nehvaležno delo prvega nastopajočega je pripadlo Chadu Rexu – besneči pošasti, kot se sam rad opiše. Čeprav je temu njegova glasba popolno nasprotje. To so dokazale umirjene balade, ki so privabile publiko, da je bilo ob tem času zgornje nadstropje Orta zavidljivo polno. Ne pomnim, da bi bil kadar koli in kateri koli nastop bolj poln emocij, kot je bil ta. Dvomite? Poslušajte npr. »Breakin` Down 4 the 3rd«, »Righted«, »Mile Marker Town«, »Blankshot Man« ali »Postcarted« in vedeli boste o čem je govora. Chad, ki bi se z lahko postavil ob rob veliko večjemu Bruceu Springsteenu, je bil nalogi ogrevanja publike brez težav kos.

Jon Snodgrass, mož z očali z velikim črnim okvirjem, je povsem druga zgodba. Njegove pesmi v country slogu so zabavljaške in šaljive, njegove melodije prefinjene, nastopi v živo težko opisljivi. A predvsem polni energije in interakcije s publiko. Ta si je na omenjenem nastopu kar sama izbirala pesmi, ki jih želi slišati. In Jon je tem željam ustregel. Nekaterim z veseljem, druge je raje preskočil in izbral nove.




Nenazadnje je tu še mali Joey Cape. Legendarnega frontmena kalifornijskih punk rockerjev Lagwagon je bilo v preteklosti poleg omenjenih moč videti v vlogi pevca, žal zaradi smrti bobnarja Derricka Plorudea razpadlih Bad Astronaut, in kitarista v formaciji Me First And The Gimme Gimmes. Nikakor ne moremo mimo dueta s še eno legendo – Tonyjem Slyem, pevcem in kitaristom No Use For A Name. Cape se je preizkusil tudi v vlogi producenta. Poleg albumov Lagwagon in Bad Astronaut, so plod njegovega dela še ploščki »Blue Skies, Broken Hearts … Next 12 Exits« in »End Is Forever« pop punkerjev The Ataris, ter »Nerf Herder« in »How To Meet Girls« razgrajačev Nerf Herder. Njegov prvi samostojni studijski album »Bridge« je pri založbi Bad Taste Records v Evropi in Suburban Records v Ameriki izšel 21. oktobra lani. Venček šestindvajsetih pesmih, kolikor jih je bilo moč slišati v ljubljanskem Orto baru, so sestavljale pesmi z njegovega prvenca, Lagwagon klasike in nekateri ostali projekti. Bolj kot svojemu albumu, s katerega je Joey zaigral samo pet skladb (te so »Who We`ve Became«, »Errands«, »Canoe«, »No Little Pill« in »The Ramones Are Dead«), so večji del repertoarja sestavljale epopeje Lagwagon. »Whipping Boy«, »May 16th«, »Razor Burn« in »Alien 8« so le nekatere, ki jih je zbrana srenja 9. julija lani v novogoriški Mostovni (reportaža tukaj) poslušala v trši in tokrat v mehkejši izvedbi. Katera vam bolj odgovarja, presodite sami. Odločitev ni lahka, saj sta obe različici slavospeva vredni.



Prav tako kot Capeov nastop, med katerim smo izvedeli, s čim gospodič zdravi »mačka«, se zabavali ob njegovem poizkušanju zahvaliti se v slovenskem jeziku, iskanju »na oder nikoli prinesene« setliste in ostalih pripetljajih. Nenazadnje so zbrani množici Joey, Jon in Chad zaigrali še NOFX klasiko »Linoleum«, med katero je petje prevzela kar ta. S tem se je večer akustičnih Lagwagon, Rexa, Snodgrassa in Capea brez primere, zaključil. Še dvomite v to, da punk rock akustično ne zveni dobro?

Foto: Miha Mally