Recenzija albuma: Iggy Pop - Préliminaires

Heroin. Razbite steklenice. Brazgotine. Berlin. David Bowie. China Girl. The Stooges - to so besede preteklosti. Boter punka. Rešitelj rocka. Gospodar popa. Francija. Mesto otoka. Michel Houellebecq – to so besede sedanjosti. Vrh teh kraljuje Iggy Pop, upornik z razlogom, ki na jesen svojega življenja spoznava umetnost v drugačni, predvsem bolj prefinjeni luči, s katero ohranja svojo avtorsko aktivnost. Rezultat te je album Préliminaires, skupek dvanajstih francosko-angleških skladb, ki so nastale na podlagi knjige Mesto otoka provokativnega avtorja (tudi občasnega filmskega režiserja in glasbenika) Michela Houellebecqa, v kateri je Pop našel užitek in podobne izkušnje. Bolje rečeno – v njih Ig pobegne od samega sebe. Préliminaires je torej plošček, s čigar glasba je bila ustvarjena za avtobiografsko grafično novelo Persepolis Oskarjeve nominiranke Marjane Satrapi, in je prvi samostojni album po Skull Ring iz leta 2003.

Album, namenjen majhnim in zatemnjenim pariškim kavarnicam, se v takem slogu začne in zaključi. Les Feuilles Mortes (ang. Auntum Leaves), skladba, ki jo v originalu izvaja Jacques Prévert, ustvari prijetno temačno vzdušje, popestreno z odličnim saksofon solom. Sicer pa Pop ni edini, ki je ustvaril priredbo te odlične skladbe. Mnogo let poprej sta to storila že Edith Piaf in Yves Montard, vendar se tu raje odrečemo debati o tem, čigava je boljša. Podobno vzdušje se nadaljuje z I Want to Go to the Beach, eno redkih angleških pesmi na albumu, in pri katerih lahko povlečemo vzporednico s skladbami á la Leonard Cohen in Bob Dylan, v naslednji pa npr. z Louisom Armstrongom ali Jelly Roll Morton. Ig se tako v King of the Dogs iz francoskega šansonjerja prelevi v new orleanskega jazzista, kjer se pihalni cirkus v sestavi trobenta, trombon in klarinet razteza preko dveh minut. Ena redkih rockovskih stvaritev na albumu je Je Sais Que Tu Sais, ki presneti s ponavljajočim se ritmom bobna in bas kitare ter zapeljivo francoščino Lucie Aimé. Nato je tu Spanish Coast, odlična štiriminutna mojstrovina z bogatim aranžmajem ter navdihom francoskega šansona. Točno na polovici albuma se nahaja Nice to be Dead, v kateri Pop pokaže svojo ultimativno rock osebnost in kjer nastrojene kitare samo še podkrepijo enega od sledečih verzov: »You can convince the world that you`re some kind of superstar, when an asshole is all you are, but that`s all right.«

The Stooges frontman drugo polovico albuma začne s How Intensive, ki spominja na njegove zgodnejše albume, ko je še sodeloval s svojim fiks prijateljem, sicer še enim odličnim glasbenikom, Davidom Bowijem. Na pričujočem albumu je kot enega od biserov potrebno izpostaviti tudi He`s Dead/She`s Alive, odlično dvominutno bluesovsko stvaritev, ki po elektronsko naviti in s pridušenimi sintetizatorji zaznamovano Party Time, priredbo Antonia Carlosa Jobina, učinkuje kot balzam. Inspiracija, ki jo je Pop črpal iz na začetku omenjene knjige Možnost otoka, v A Machine for Loving You doseže vrhunec. Iggy tu ne nastopi kot pevec, temveč bolj kot pripovedovalec, s čimer doseže skoraj popoln zaključek albuma. Za tega poskrbita le še She`s a Buisness, poskočna rock`n`roll skladbica, in druga različica uvodne skladbe Les Feuilles Mortes.

Préliminaires je torej eden tistih albumov, ki združuje akustični blues z dotiki moderne produkcije in po slišanem Popu vsekakor ne moremo očitati pomanjkanje ustvarjalnosti. C` est magnifique!

Recenzija albuma: Moby - Wait for Me

Očitki, da je svojo glasbo prepustil oglaševalskim (in komercialnim) namenom in s tem postal lutka v mašineriji glasbene industrije, so naposled le izpuhteli v zrak. V začetku lanskega poletja je Moby na sceno lansiral svoj deveti studijski plošček Wait For Me, zbirko šestnajstih osebno – izpovednih skladb, ki so nastale v zavetju njegovega doma. Naveličan manjših in večjih studiev je Moby celoten album posnel in produciral sam, pri instrumentalnem delu pa mu je na pomoč priskočil Ken Thomas, znan tudi kot Sigur Ros. Plošček, ki je nedolžen izraz glasbene ustvarjalnosti brez pritiska trga in denarja, navdih črpa iz govora Davida Lyncha na podelitvi britanskih nagrad BAFTA.

A to ni prvo tovrstno sodelovanje. Zgodba o navezi Moby – Lynch sega v začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Mobyjeva skladba Go z njegovega samonaslovljenega debitantskega albuma pojavila v Lynchevi televizijski seriji Twin Peaks. Skoraj desetletje kasneje je sodelovanje ponovno obrodilo sadove, ko je Lynch režiral videospot za prvi singel Shot in the Back of the Head z Mobyjevega zadnjega dolgometražneža.

Gologlavi možic Richard Melville Hall, ki si je svoj nadimek nadel po velikem belem kitu Mobyju Dicku (Herman Melville, avtor omenjene knjižne uspešnice, je Mobyjev daljni sorodnik), se je z glasbo začel ukvarjati že v rosnih letih, ko se je učil igranja električne kitare in glasbene teorije, kasneje še klasične kitare, bas kitare, bobnov in klaviatur. T. i. eksperimentalni inovator se je v začetku osemdesetih let glasbeno udejstvoval v punk hard core bendu The Vatican Commandos in kasneje v post punk zasedbi AWOL, ki je kot vzornike navajala legendarne Joy Division. A tovrstno ustvarjanje je trajalo le dobro desetletje. V začetku devetdesetih se je Moby raje posvetil elektronski glasbi in od takrat nanizal vrsto sodelovanj, denimo z Davidom Bowijem, Metallico, Britney Spears, Beastie Boys ter Public Enemy. Poleg nekaterih omenjenih si je oder delil še z Loujem Reedom, Bonom (U2), Slashem (Guns`n`Roses, Velvet Revolver), Michael Stipom (R. E. M.). Vse to morda niti ne preseneča, saj so njegovi starejši albumi precej trši od zadnjega, kjer daje Moby vtis poduhovljenega umetnika in kjer se odraža njegova skromnost. 

Wait for me odpre dvo minutna instrumentalna, skoraj filmska skladba Division, ki popelje v umirjeno in tekoče nadaljevanje albuma. Brez pretiranih odstopanj se nato zasliši Pale Horses, kjer kot prva gostujoča glasbenica svoj vokal prispeva Amelia Zirin Brown, Mobyjeva stara znanka in koreografinja za videospot New York, New York (2006). Sledi Shot in the Back of the Head, prvi uradni singel s tega ploščka, ki preseneti z malce bolj poudarjenim sintetizatorjem, zavijajočimi slide kitarami in ponavljajočim se boben ritmom. Study War je obogatena z odličnim gostujočim vokalom neodkritega temnopoltega bisera Starr Blackshere, pomešanega s klavirjem in Mobyjevimi besedami »the battle will be over«. Tako se tudi zgodi. Absolutna zmaga v skladbi Walk with Me pripade Leeli James, še eni temnopolti glasbenici, katere vokal na momente spominja na glas babice rock`n`rolla Tine Turner. V skladbo Mistake, ki je morda Mobyjeva najbolj zgovorna, popelje minuto trajajoče »brenčanje« Stock Radia.

Točno na polovici ploščka se znajde Scream Pilots, kateri sledita prav tako instrumentalna umetnina JLTF – 1 in besedna različica JLTF, kjer tistih nekaj stavkov odžvrgoli Melody Zimmer. A Seated Night preseneti z angelskim, koralnim prizvokom, v Wait for Me pa se ponovno pojavi gostujoči vokal, tokrat Kelli Scarr, ki je Mobyja spremljala na njegovi promocijski turneji po ZDA. Pod pestrim naborom pevk se kot zadnja podpiše jazzistka Hilary Gardner v skladbi Hope is Gone.

Kljub temu, daj je Wait for Me otožnejši, osebno – izpovedni album, ki ga zaključi instrumentalna trojica Ghost Return – Slow Light - Isolate, na njem večjih odklonov ni. Je spevna celota šestnajstih skladb, ki bo potešila ušesa tudi tistih najbolj zahtevnih poslušalcev in njegovih privržencev.

Recenzija albuma: Röyksopp - Junior

Norveški duo Röyksopp, ki že od ustanovitve leta 1998 deluje v postavi Torbjørn Brundtland in Svein Berge, s svojo tretjo ploščo »Junior« ni odkrival tople vode, temveč se je držal preverjene formule za uspeh, ki jo je leta 2001 izkusil z debitantskim albumom »Melody A.M.«. 

Vendar se »Junior« od prvenca vseeno razlikuje. Pristno, ambientalno chill-out glasbo sta z zadnjim ploščkom priredila in namenila večjim dvoranam. Dvojec, ki ga ni strah eksperimentiranja, je na albumu združil vse pomembnejše prvine elektronske glasbe. Tako se med seboj prepletajo zvrsti, kot so trip-pop, dance, disco, trip-hop. Edina večja oz. pomembnejša razlika je, da tokrat svojega glasu niso prispevali norveški kolegi, temveč švedske kolegice Robyn, Anneli Drecker, Karin Dreijer-Andersson iz dua The Knife, ki ga je ustanovila s svojim bratom Olofom Dreijerem, in Lykke Li. Štirje povsem različni glasovi, ki skozi melodiko preciznih skladb zarežejo kot mrzel nordijski zrak.

Plošček, ki je prvi del projekta »Junior/Senior« (drugi del, »Senior«, naj bi luč sveta ugledal prav kmalu), združuje enajst skladb, ki govorijo same zase. Preverjena formula, ki je sicer pravo nasprotje drugemu albumu »The Understanding« iz leta 2005, združuje ostrejšo, jasnejšo, glasnejšo in malce tesnejšo pop strukturo, ustvarjeno za ples. Je prava glasbena atomska bomba, ki za sabo ne pusti opustošenja, temveč se prijetno zasidra v ušesa. Nedvomni zmagovalec od začetka do konca.

Vrh ledene gore zasede prvi in vodilni (ter verjetno tudi najbolj dodelani) singel »Happy Up Here«, ki skozi vokoder optimistično narekuje »I`m ready for it« in »My favourite record is playing again«. Prav tako je tudi nadaljevanje. Skladbo »Girl and the Robot« s svojim impresivnim vokalom na dirty disco podlagi popestri Robyn, simpatična švedska glasbenica in večkratna Grammyjeva nominiranka. Ob bok se ji lahko postavi Anneli Drecker, ki kot naslednja v vrsti gostujočih glasbenic s svojim falzetom začini »Vision One«. Trši bas ritmi in izstopajoče synth linije tu zagotovo bolj ugajajo starejšim Röyksopp privržencem, saj je skladba predelan remix, prvotno ustvarjen za japonskega pop izvajalca Erija Nobuchikija. Je tudi ena redkih pesmi na albumu, kjer Dreckerjeva odpoje glavni vokal v angleščini.

Dvojna »dolžnost« glavnih vokalov nato pripade Karin Dreijer-Andersson. »This Must Be It« je evforična disco popevka, v kateri je moč razbrati preteklost dvojca Brundtland – Berge. »Tricky Tricky« je omenjeni pravo nasprotje. Dramatično, že skoraj pretirano grozovito vzdušje je oplemeniteno z rahlo nervoznim vokalom, ki poslušalca drži v šahu od prve do zadnje note. Vročico prekine izrazito optimistična, skoraj orkestralna chill-out skladba »Röyksopp Forever«, verjetno ena največjih umetnin, ki sta jo ustvarila trip-hop maestra.

Zadnja v vrsti gostujočih glasbenic je Lykke Li. S svojim nedolžnim, dekliškim glasom opozori nase v skladbi »Miss It So Much«, trdno učvrščeni na prelomu ploščka. Še ena visokoleteča dance poslastica, okrašena z vokalom gospodične Drecker je »You Don`t Have A Clue«, čeprav na trenutke kar malce premočno spominja na skladbo »Remind Me« z Röyksopp prvenca. A dvojcu tega ne gre zameriti. Ob vseh teh visoko produkcijskih umetninah se kot najslabši nasprotnik izkaže temačen »Silver Cruiser«, ki poseduje kar malce preveč izpiljene ritme, s čimer (ne)zavedno in neprimerno slabše poseže na ozemlje, ki so ga pred desetletjem in več zavzeli Kraftwerk in/ali Groove Armada, Lemon Jelly, Zero 7 in drugi.

Popolnoma drugače se znajde rahlo paranoična, z beatom nabita »True to Life«, v katero se zlahka ujamete. Čeprav pride in odide kot aprilska nevihta, pripravi teren za zaključek z »It`s What I Want«, verjetno najboljše in najbolj poskočne pesmi na ploščku.

»Junior« ne živi v senci prvih dveh dolgometražnih ploščkov. S svojimi preprostimi ritmi, izstopajočimi iz okvirov, sta Brundtland in Berge ustvarila navdušujočo zgodbo, ki jo bo kaj kmalu dopolnil malce počasnejši, mirnejši in ambientalnejši »Senior«. Do takrat … Röyksopp Forever! 

Seznam skladb:
1. Happy Up Here
2. The Girl And The Robot
3. Vision One
4. This Must Be It
5. Röyksopp Forever
6. Miss It So Much
7. Tricky Tricky
8. You Don`t Have A Clue
9. Silver Cruiser
10. True To Life
11. It`s What I Want

Dolžina albuma:
00:50:55

Zasedba:
Svein Berge - sintetizator, glas (skladbi 1, 11)
Torbjørn Brundtland - sintetizator, glas (skladbi 1, 11)
Robyn - glas (skladba 2)
Anneli Drecker - glas (skladbe 3, 8, 10, 13)
Karin Dreijer Andersson - glas (skladbi 4, 7)
Lykke Li - glas (skladba 6)

Produkcija:
Röyksopp

Leto izdaje:
2009

Založba:
Wall of Sound

Recenzija albuma: TV on the Radio - Dear Science

Kaj vam je ljubše? Televizija ali radio? Ali so to morda TV on the Radio? Bend, ki je leta 2001 nastal v New Yorku, je septembra izdal svoj četrti studijski album »Dear Science«. Eksperimentalni rock za vse in vsakogar. To dokazuje tudi ameriška Billboardova lestvica dvestotih najbolje prodajanih albumov. Omenjeni plošček se je dobre tri mesece po izdaji zavihtel na zavidljivo dvanajsto mesto, kar pa niti ne preseneča, saj je skupno noto ubralo pet odličnih multi instrumentalnih glasbenikov in vsestranskih umetnikov. »Dear Science« je plošček enajstih skladb, katerih večinska avtorja sta producent in vokalist Tunde Adebimpe ter kitarist, basist in vokalist Kyp Malone.

TV on the Radio, ki veljajo za ene bolj inovativnih njujorških bendov, album začnejo s »papapapa – papapa pa« pesmijo »Halfway Home«. Na prvo poslušanje ni pesem nič posebnega. Še več, zamika te celo, da bi zgoščenko kar takoj vzel iz predvajalnika. Zakaj? Ker je ta, na trenutke rahlo depresivna skladba, pri kateri se TVOTR pridružil flavtist Martin Perna, nič drugega kot petminutno jamranje o iskanju samega sebe. Podobno vzdušje se nadaljuje tudi v »Crying«. Le da proti koncu postane ritem bolj živahen, še posebej, ko se pridružijo saksofon (Stuart Bogie), trobenta (Eric Biondo), trombon (Aaron Johnson) in »šejker« (Yoshi Takamasa). »Dancing Shooes« je napram prvima dvema komadoma pravo nasprotje. Začne se mnogo bolj poskočno in kmalu začnejo trzati tudi prsti. Svoje pristavita še saksofonista, že prej omenjeni Stuart Bogie ter Colin Stetson. Sledi melanholična »Stork & Owl«, ki je ravno pravšnja za sprostitev vseh čutov. Nežni zvoki violin (Janis Shen in Claudia Chopek), čela (Eleanor Norton) in viole (Lara Hicks) ter Tundejev vokal ustvarijo pomirjujoče vzdušje. Priporočam poslušanje po napornem dnevu v službi. Premik v skrajnost je začutiti tudi pri instrumentalno bogati »Golden Age«, saj pri tej skladbi sodeluje skoraj cel orkester: že omenjeni saksofonist Bogie, trobentaš Biondo, trombonist Johnsson, vse štiri godalke iz prejšnje pesmi in Yoshi Takamasa, ki je tokrat poprijel za konge in zvončke. Komad, ki na začetku ubere nekaj reggae ritmov, je še eden tistih, ki bi ga uvrstili v kategorijo z naslovom »Pomirjujoče«. Ravno na polovici albuma se nahaja »Family Tree«, kjer TV on the Radio v skladbo prvič vključijo klavir. Čeprav se mirnejši ritem nadaljuje tudi v nadaljevanju albuma, je »Red Dress« pravi biser, saj zveni mnogo bolj… Hmm, »disco«? Vsekakor pa živahneje. Na ustaljene, nikakor pa ne iste tirnice nas nato popelje »Love Dog«, ki pa ni prava izbira za ustvaritev romantičnega ozračja. Če že ne besedilo, bo »čudno« izpadlo žabje reganje na koncu pesmi. Eden izmed vrhuncev je tudi »Shout Me Out«. V ozadju tiho brenkanje kitar v reggae ritmih, svoje dodata tudi čist in nepopačen Tundejev vokal in rahlo religiozno besedilo. »Lord it`s you`ve got loss, Come on, shout me out«. Za glasnejši zaključek poskrbita »DLZ« in »Lover`s Day«. Slednji je tudi najdaljši komad na ploščku.

Adempe in druščina ter ostali sodelujoči glasbeniki so ustvarili album, na katerem nista enaki niti dve pesmi. Ritem variira od rahlo depresivne (»Halfway Home«) pa do pretirano poskočne note (»Red Dress«). Kljub vsemu, po napornem dnevu se prileže poslušanje tega ploščka.

Seznam skladb:
1. Halfway Home
2. Crying
3. Dancing Choose
4. Stork & Owl
5. Golden Age
6. Family Tree
7. Red Dress
8. Love Dog
9. Shout Me Out
10. DLZ
11. Lover`s Day

Dolžina albuma:
00:50:03

Zasedba:
Tunde Adebimpe – vokal
Kyp Malone – vokal, kitara, bas kitara, klaviature
David Andrew Sitek – programiranje, kitara, bas kitara, klaviature
Gerard A. Smith – bas kitara, orgle, klaviature
Jallel Bunton – bobni, kitara, klaviature, bas kitara, programiranje

Produkcija:
David Andrew Sitek

Leto izdaje:
2008

Založba:
Touch and Go Records

Recenzija albuma: Late of the Pier - Fantasy Black Channel

Predstavljajte si glasbeni koktajl, katerega glavne sestavine so Gary Numan, Brian Eno, Frank Zappa, Stephen Dubrich, Bill Nelson, Metronomy in Klaxons. In če vse skupaj začinimo še z izrazito uporabo električnih klaviatur ter zvokom podobnim pokvarjeni lajni, dobimo angleško elektro/glam/trash zasedbo Late of The Pier. Fantje so že s svojim prvim singlom »Space And The Woods« izdanim marca 2007 napovedali, da se v prekomerno zasičeni glasbeni industriji in poplavi takšnih in drugačnih »instant« »boy« bendov obetajo drugačni časi. Kvaliteta, skrita za nenavadnim imenom. 

Četverico najstnikov je pod svoje okrilje vzela nemška založba Parlophone records in tako je luč sveta 11. avgusta letos ugledal njihov debitantski album »Fantasy Black Channel«. Novorojenček se začne z instrumentalnim »Hot Tent Blues«, ki z zvokom kitar s konca sedemdesetih ostro zareže skozi uho. Če se žaganje kitar na začetku zdi nasprotujoče naslovu, se po minuti poslušanja končno izkaže, da je v tem minuto in šestnajst sekund dolgem komadu tudi nekaj bluesovskega. To se nadaljuje v drugi komad »Broken«, kjer Samuel Dust končno odpre usta. Verz »Didn`t sleep last night, couldn`t come down« se verjetno vsem zdi še kako preveč znan. Enoličnost, ki smo ji priča na začetku, prekine odličen solažni kitarski vložek. Komad zaključi t.i. »skrečanje«, ki se skoraj brez prekinitve nadaljuje v mnogo bolj poskočen že omenjen prvi singel »Space And The Woods«, kjer gre za iskanje samih sebe. Ali so se fantje našli ali ne, presodite sami. »The Bears Are Coming« je tretji izdani singel s ploščka in gotove eden instrumentalno zanimivejših komadov. Popestrijo ga prav zvoki afriških tolkal, ki so intenzivnejši na začetku, proti koncu pa počasi zatonejo. Nekje na sredini se ponovno pojavi »skrečanje« iz katerega za trenutek preidemo na pijansko veselico, kakršno so v filmu Titanik v podpalubju uprizorili potniki iz nižjega razreda. Ples, prepevanje in tolčenje po vrčkih piva. Za konec pa nabijanje šibrovke in razbijanje kozarcev. Kot nekakšna standardna scena iz ameriških filmov. Se vam zdi znano? Očitno je v modi tudi sposojanje verzov komadov od drugih izvajalcev. Če je ta trend začel Kid Rock s t.i. hitom poletja »All Summer Long«, ga očitno nadaljujejo prav Late Of The Pier. Ob poslušanju komada naletimo na presenetljivo podrobnost z legendarnim »Shine On You Crazy Diamond« še bolj legendarnih Pink Floyd, le da so ga LOTP priredili v malce bolj temačen »Shine on your nightmare, shine through the tears«. Veselica se nadaljuje v »Random Firl«, le da se tu pojavi v drugačni obliki. Predstavljajte si živčnega moža, sedečega za mizo, ki vztrajno in konstantno tolče z žlico po mizi, otroci pa v svojem igralnem kotičku pritiskajo na cvileče oglašajoče se igrače. Kaos, ki si ga nihče ne želi. Žena oz. mati, ki je na robu živčnega zloma, se na koncu od vsega hudega znajde »in tha closet«.

Točno na polovici albuma poleg nog poskoči tudi srce. »Heartbeat« nikogar ne obdrži na stolu. Poleg vsega se zdi že nekako prej slišan. Svež veter zapiha z »Whitesnake«. Odličen, z glam-punkom obogaten komad se zdi vsemu prej omenjenemu pravo nasprotje. Kot pravijo – »oldies goldies«. Kaj ima »VW« skupnega z avtomobilskim koncernom ni jasno. Ima pa na koncu z malce groze navdihnjen skoraj docela instrumentalen komad povsem jasno sporočilo: »Garbage! Can you smell socks?«. Še najbolj jasno sporočilo »I wanna be your friend« izmed vseh besedil na albumu, dobimo med »Focker«, kjer se Samuel tokrat vrne s svojim popačenim glasom. Če smo prej govorili o šibrovkah in podobnem, so fantje za zaključek posegli po električnih brusilkah. Sicer ne dobesedno, a kljub temu zanimivo. Bolj kot vse pesmi na albumu izstopa »The Enemy Are The Future«. Rahlo kontroverzen naslov ponuja bolj na tolkalih in bobnih bazirano glasbo. Seveda ne gre mimo vokala, ki variira od glasu podobnega Miki do takšnega, s katerim je v svojih časih zapeljeval Jim Morrison.

Plošček zaključita »Mad Dogs And Englishman« z rahlo ponavljajočim se ritmom, ter »Bathroom Gurgle«. Slednji je bil drugi izdani singel, ki je prav gotovo pripomogel k večji prepoznavnosti LOTP. Kljub številnim priredbam, ki jih je komad že doživel, originalna verzija še vedno zveni najbolje. Ko se vam plošček odvrti do konca, ga še ne vzemite iz predvajalnika. Vsebuje namreč še skriti in rahlo srhljivi komad »No time«, ki je pravo nasprotje vsemu prej slišanemu.

Late Of The Pier so s svojo unikatno, progresivno in inovativno glasbo ponudili nekaj drugačnega. Nekaj, kar niti kritiki niti poslušalci niso vajeni. Zatorej nekateri album kujejo v zvezde, drugim se zdi njihova glasba nesmiselna. Kljub vsemu velja eno – izpad programa še nikoli ni bil tako zabaven.

Seznam skladb:
1. Hot Tent Blues
2. Broken
3. Space And The Woods
4. The Bears Are Coming
5. Random Firl
6. Heartbeat
7. Whitesnake
8. VW
9. Focker
10. The Enemy Are The Future
11. Mad Dogs And Englishman
12. Bathroom Gurgle
+ "skriti" No Time

Dolžina albuma:
00:42:06

Zasedba:
Samuel Dust (petje, brenkanje, "skrečanje")
Francis Dance (brenkanje, tresenje polic)
Red Dog Consuela (razbijanje po bobnih)
Jack Paradise ("chaos pad")

Produkcija:
Erol Alkan

Leto izdaje:
2008

Založba:
Parlophone Records

Recenzija albuma: Monkey - Journey to the West

Za vse je kriva želja po eksperimentiranju in preizkušanju različnih glasbil v različnih glasbenih zvrsteh, želja po povezovanju popularne in klasične glasbe. Po omenjenem najbolj slovi Damon Albarn, vodja skupin Blur in Gorillaz, ki še danes predstavlja neponovljiv fenomen. Njegov najnovejši projekt je glasba, ki jo je pripravil za scenski spektakel »Monkey: Journey to the West«, pri katerem je sodelovalo blizu petsto oseb. Vse to samo zato, da bi povedali več kot štiristo let staro zgodbo avtorja Wu Cheng-ena o neodgovorni Opici, ki se s svojimi družabniki odpravi na pustolovščin polno popotovanje v Indijo z namenom Kitajski vrniti ukradene verske spise. Kljub igrivim, na trenutke rahlo opolzkim tonom in pisanim karakterjem, ima zgodba zelo resno sporočilo: temelji na duhovni spreobrnitvi in rasti, kar je kitajskim otrokom skupno še danes. Ta starodavna pripoved velja za eno izmed štirih velikih novel kitajske literature.

Najnovejša scenska uprizoritev pri kateri je Albarn sodeloval s starim znancem Jamiem Hewlettom (Gorillaz; scena in kostumi) in režiserjem in igralcem kitajskega rodu Chen Shi-zhengom, temelji na »cirkuški operi« in predstavlja triumf med starim in novim, videnim in slišanim, Vzhodom in Zahodom. Z drugimi besedami: gre za povezavo med Beijingom, Dalianom, Parizom, Londonom in Manchestrom na eni, ter gimnastiko, petjem, plesom, animacijo in osupljivo video projekcijo na drugi strani. Pri omenjeni odrski uprizoritvi sodeluje preko sedemdeset kitajskih akrobatov in igralcev. Premierno predstavitev so uprizorili 28.junija lani na mednarodnem festivalu v Manchestru, septembra pa se je porodila ideja izdati plošček s to nenavadno, mistično glasbo.

Pričujoč, skoraj petdeset minutni album, je pod Albarnovo taktirko ustvarila zasedba približno stotih glasbenikov Kitajskega orkestra iz Velike Britanije. Združili so tradicionalne kitajske instrumente, kot so pipa (brenkalo, imenovano tudi plunka), guzheng (instrument podoben citram), zhongruan (podoben pipi) s klasičnimi »zahodnimi« instrumenti. Posebej za ta projekt so uporabili analogni sintisajzer, s katerim so nadomestili zvok avtomobilskih hup na prometnih kitajskih cestah. Kaos brez konca in kraja. Glasba, ki je v enem trenutku vesela in poskočna, v drugem pa pretirano srhljiva in morbidna, pričara izrazito dramatično ozračje. Širok spekter glasbenih stilov vseh dvaindvajsetih skladb ustvari neko celoto, zaradi česar so potešena ušesa tudi najbolj zahtevnih poslušalcev.

Damon Albarn vedno znova dokazuje, da se zna z vsakim novim projektom integrirati v različne glasbe sveta. Britansko pop sceno je več kot očitno pustil daleč za seboj. Nasvidenje preteklost, dobrodošla prihodnost.

Seznam skladb:
1. Monkey's World
2. Monkey Travels
3. Into the Eastern Sea
4. The Living Sea
5. The Dragon King
6. Iron Rod
7. Out of the Eastern Sea
8. Heavenly Peach Banquet
9. Battle in Heaven
10. O Mi To Fu
11. Whisper
12. Tripitaka's Curse
13. Confessions of a Pig
14. Sandy the River Demon
15. March of the Volunteers
16. The White Skeleton Demon
17. Monk's Song
18. I love Buddha
19. March of the Iron Army
20. Pigsy in Space
21. Monkey Bee
22. Disappearing Volcano

Dolžina albuma:
00:48:02

Zasedba:
VOKALI: Fei Yang, Zeng Li, Tang Ling, Wang Wei, Fan Zhunquing, Wang Yingsi, Zhang Wei, Xu Xiouxia, Fan Tongzhou, Dou Wing, Jia Ruhan, He Zijun, Zhou Haolu, Xu Keija, Gisele Edwards, Tang Ling, Pevski zbor Mountain Village
ORKESTER:
VIOLINA: Oli Langford, Kotono Sato, Stella Page, Antonia Pagulatos
ČELO: Isabelle Dunn, Wayne Urquhart
BAS: Al Mobbs, Rory Mcfarlane
TROBENTA: Henri Deleger
TROMBON: Guillaume Milliere
BAS TROMBON: Josquin Chauffart
TUBA: Frederic Marillier
TOLKALA, HARFA, TAM TAM: David Coulter
HARMONIKA: Thomas Bloch
KLAVIR: Hannah Loach
KLAVIATURE, KLAVIR: Mike Smith
PIPE: Cheng Yu, Wang Weiping, Zeng Zhen
ZHONGRUAN: Chuang Cheng-Ying, Zeng Zhen
ZHENG: Xiao Ran
ERHU: Li Fuhua
PEVSKI ZBOR: Beijing Tianyuan Chorus Choir, UK Choir

Produkcija:
Damon Albarn

Leto izdaje:
2008

Založba:
XL Recordings

Recenzija albuma: Bohem - Manifest ljubezni

»V igro vas vabim, z dejanji prevzamem«. Ko se je pred dobrimi štirimi leti na slovenski glasbeni sceni pojavilo novo ime, je verjetno vsak pomislil, da gre še za eno muho enodnevnico. Vendar ne, njihov prvenec »Življenje ni zločin« so ljudje pograbili kot vroče žemljice. Skrivnost? Bohem so ponudili do takrat nekaj še ne slišanega. Prvinski rock, obogaten s primesmi elektronike, živih godal in pevskega zbora. Dvaindvajsetega septembra je izšel njihov drugi studijski album »Manifest ljubezni«, ki ga je produciral Andrea F, po mnenju skupine edini pravi bohem. Enajst mnogo bolj zrelih komadov daje vpogled v preteklost Bohemov. Rock za danes in jutri.

Da je temu tako se izkaže že v naslovni pesmi »Manifest ljubezni«, kjer uvod pripade godalnemu kvintetu pod taktirko Valterja Sivilottija. Vse skupaj je podprto še z močnim opernim vokalom, zaradi katerega se vprašaš, ali poslušaš pravi bend. V primerjavi z nedolžnostjo iz prvega albuma je Matic Jere svoje vokalne sposobnosti čutno izboljšal. Večji poudarek je tudi na klaviaturah Mance Pinterič, ki so bile na ploščku »Življenje ni zločin« potisnjene v ozadje. S častjo prvega singla z novega studijskega izdelka se je okitil komad »Vest«, ki preseneti s Kotnikovimi zelo dobrimi solažnimi vložki, sámo besedilo pa zveni nenavadno prizemljeno. Žaganje kitare izstopa tudi v »Deja Vu«, ki je eden boljših komadov na albumu. Že prvi rifi te ponesejo v gibanje, refren pa zveni kot pisan na kožo. Kot bi se nekdo introvertiral v tvoje misli in jih udejanjil skozi pesem. »Iluzija« preseneti z malce bolj mističnim in gotsko obarvanim začetkom. Ritem se neprestano stopnjuje, vrhunec doživi med refrenom, ki ga obogatita kratka Kotnikova solaža in na trenutke rahlo raskav Matičev vokal. Najbolj preprosto in hitro dojemljivo besedilo ponudi »Težko = lahko«. Poleg tega ima komad še eno svetlo točko – odlično Kotnikovo solažo ob koncu drugega refrena, ki ne pusti, da bi šla pesem kar tako v pozabo. Bohem pač niso eden tistih »instant« bendov, ki preplavljajo glasbeno sceno. Na sredini ploščka se nahaja »Na tleh«, kjer prvih nekaj rifov nakazuje na balado. Zmota. Vključijo se kitare, ritem v trenutku postane hitrejši in še raste. Vse lepo in prav, dokler … Matičev vokal v neki sekundi zazveni prav tako kot vokal Tomija Megliča. To pa je tudi edina »stvar«, ki bi bila lahko »skupna« Bohemom in Siddharti, kot ta dva benda mnogi radi primerjajo.

Preverjena formula za uspeh se v drugem delu albuma prevesi čez svoj kalup, kar pa ne pomeni, da je to nujno slabo. Satiričen, komaj tri minutni »Kič« je v svojem bistvu prav zabavna pesem, ki privabi nasmeh na obraz. Drugi singel »Romanca« malce zmoti s svojim retoričnim uvodom, a je to pozabljeno, ko se vključijo še ostali člani zasedbe. Komad sicer nima nekega zelo udarnega refrena, vendar to ni moteče, saj ritem gladko teče od prve do zadnje note. Dobrodošla popestritev na albumu je tudi edina angleška skladba »Islands of People«, za katero se zdi, da je eden izmed zimzelenih hitov. Album zaključita najdaljši in najlepši komad »Most« in Matičeva osebnoizpovedna pesem »Dan za vas«. Naj opomnim, da slednja ni tipična tovrstna pesem, zato se ni treba bati, da bi vam padla raven sladkorja v krvi.

»Manifest ljubezni« je zbirka nekakšni »best of« komadov, nad katerimi je s svojo čarobno palčko bedel prekaljeni producent in vsestranski glasbenik Andrea F. Bohem so se tudi pri drugem albumu držali pravila »ko pišem scenarij in iščem svoj lik, le starega nadgradim, dodam par razlik«, kar jih je kot edine predstavnike uvrstilo na MTV »Rock Chart« lestvico. Fantje in dekle pač znajo!

Seznam skladb:
1. Manifest ljubezni
2. Vest
3. Deja Vu
4. Iluzija
5. Težko = lahko
6. Na tleh
7. Kič
8. Romanca
9. Islands Of People
10. Most
11. Dan za vas

Dolžina albuma:
00:48:02

Zasedba:
Matic Jere - Jerry (vokal, spremljevalni vokal)
Manca Pinterič (klaviature, spremljevalni vokal)
Marjan Kotnik - Mac (kitara, spremljevalni vokal)
Damir Pavlič (bobni)
Dejvi Kotar (bas kitara)

Produkcija:
Andrea F

Leto izdaje:
2008

Založba:
KUD Rumeni zaliv