torek, 13. april 2010

Challenge izzvali Kino Šiška!

Tla Kina Šiške so se ponovno tresla. V petek, 9. aprila, je v omenjenem centru urbane kulture nastopila vrhunska zasedba Challenge, ki jo sestavljajo bobnarka Cindy Blackman, znana predvsem po petnajstletnem sodelovanju z Lennyjem Kravitzom, basist Jamesa Browna TM Stevens in kitaristka njegovega veličanstva Princa Kat Dyson.

Zasedba treh starih mačkov, ki za svojega vzornika šteje legendarnega kitarskega maga Jamesa Marshalla Hendrixa oz. vsem bolje poznanega kot Jimi Hendrix, se je tako pridružila ostalim superskupinam, kot so denimo Chickenfoot (Joe Satriani – Michael Anthony – Sammy Hagar - Chad Smith) ali Them Crooked Vultures (Dave Grohl – John Paul Jones – Josh Homme).

Čeprav se je celotno dogajanje začelo s krepko zamudo, nekaj sto glave zbrane množice, med katero so poplesavali mladi, stari, starejši, to ni motilo. Trojica še niti ni dobro stopila na oder, že je požela val ovacij in energija, ki se je v dobri uri in štiridesetih minutah razvila v Šiški, ni niti za trenutek popustila. Vendar tu ni govora o enostranskem razdajanju energije. Ne zgodi se namreč prav pogosto, da se v sicer precej prazni dvorani, nastopajoči odzove tako pozitivno. Tu velja omeniti predvsem Stevensa, ki je ves čas navdušeno prigovarjal publiki, se spogledoval z damami v prvih vrstah, na oder poklical tri tam sestavljene pare, ki so demonstrirali miganje z ritkami … Prav tako se mu je na odru pridružil tudi eden izmed fotografov, ki je moral na njegovo željo poslikati zbrano srenjo iz vseh mogočih zornih kotov. Še več, za mladega oboževalca iz prve vrste ima tu največjo vrednost, da se je legendi kot je Stevens, lahko pridružil na odru in z njim zaigral na njegovi bas kitari, ki je ves čas nesramno silila v smeri improvizacije. Vendar dami nista ostali zapostavljeni in sta doživeli »svojih pet minut slave«.


Trojica je z videnim in slišanim dala vedeti, da gre tu za življenjski stil združen z zabavo. Challenge je obvezna ponovitev za vse, ki so se ta večer znašli v Šiški in greh tiste, ki so tokratni nastop zamudili. 

Foto: Robi Lipej

ponedeljek, 12. april 2010

Flirrt so nazaj! Močnejši in še boljši!

Flirrt so se vrnili na sceno. Močnejši in boljši. Rok Lunaček, gonilna sila zasedbe, ki je po sedmih letih ponovno udarila na sceno z razprodanim koncertom v ljubljanskem Orto baru, je okrog sebe zbral zasedbo starih glasbenih mačkov kitarista Davida Stritarja, basista Tomaža Urgla in bobnarja Tonija Habulo. 


In četudi so Flirt svojemu imenu dodali še en R, bistvo ostaja – energija in dobra glasba sta tisto, kar skupino vleče naprej. Čeprav so fantom že ob ustanovitvi leta 1997 dodelili status enega najbolj popularnih slovenskih bendov, ne počivajo na lovorikah. Njihov koncertni repertoar krasijo tako nove kot stare skladbe, med katerimi velja omeniti Romea & Julijo, Ko je ni, Poljubi me, Ona, Koga sanja ter druge. 


Kljub temu, da se o zasedbi več let ni govorilo, je zbrana publika v Ortu dokazala, da je bila njihova glasba ves ta čas prisotna! Na nove stare Flirrt! 





Fotografije: Alenka Čož

ponedeljek, 05. april 2010

Recenzija albuma: Iggy Pop - Préliminaires

Heroin. Razbite steklenice. Brazgotine. Berlin. David Bowie. China Girl. The Stooges - to so besede preteklosti. Boter punka. Rešitelj rocka. Gospodar popa. Francija. Mesto otoka. Michel Houellebecq – to so besede sedanjosti. Vrh teh kraljuje Iggy Pop, upornik z razlogom, ki na jesen svojega življenja spoznava umetnost v drugačni, predvsem bolj prefinjeni luči, s katero ohranja svojo avtorsko aktivnost. Rezultat te je album Préliminaires, skupek dvanajstih francosko-angleških skladb, ki so nastale na podlagi knjige Mesto otoka provokativnega avtorja (tudi občasnega filmskega režiserja in glasbenika) Michela Houellebecqa, v kateri je Pop našel užitek in podobne izkušnje. Bolje rečeno – v njih Ig pobegne od samega sebe. Préliminaires je torej plošček, s čigar glasba je bila ustvarjena za avtobiografsko grafično novelo Persepolis Oskarjeve nominiranke Marjane Satrapi, in je prvi samostojni album po Skull Ring iz leta 2003.


Album, namenjen majhnim in zatemnjenim pariškim kavarnicam, se v takem slogu začne in zaključi. Les Feuilles Mortes (ang. Auntum Leaves), skladba, ki jo v originalu izvaja Jacques Prévert, ustvari prijetno temačno vzdušje, popestreno z odličnim saksofon solom. Sicer pa Pop ni edini, ki je ustvaril priredbo te odlične skladbe. Mnogo let poprej sta to storila že Edith Piaf in Yves Montard, vendar se tu raje odrečemo debati o tem, čigava je boljša. Podobno vzdušje se nadaljuje z I Want to Go to the Beach, eno redkih angleških pesmi na albumu, in pri katerih lahko povlečemo vzporednico s skladbami á la Leonard Cohen in Bob Dylan, v naslednji pa npr. z Louisom Armstrongom ali Jelly Roll Morton. Ig se tako v King of the Dogs iz francoskega šansonjerja prelevi v new orleanskega jazzista, kjer se pihalni cirkus v sestavi trobenta, trombon in klarinet razteza preko dveh minut. Ena redkih rockovskih stvaritev na albumu je Je Sais Que Tu Sais, ki presneti s ponavljajočim se ritmom bobna in bas kitare ter zapeljivo francoščino Lucie Aimé. Nato je tu Spanish Coast, odlična štiriminutna mojstrovina z bogatim aranžmajem ter navdihom francoskega šansona. Točno na polovici albuma se nahaja Nice to be Dead, v kateri Pop pokaže svojo ultimativno rock osebnost in kjer nastrojene kitare samo še podkrepijo enega od sledečih verzov: »You can convince the world that you`re some kind of superstar, when an asshole is all you are, but that`s all right.«

The Stooges frontman drugo polovico albuma začne s How Intensive, ki spominja na njegove zgodnejše albume, ko je še sodeloval s svojim fiks prijateljem, sicer še enim odličnim glasbenikom, Davidom Bowijem. Na pričujočem albumu je kot enega od biserov potrebno izpostaviti tudi He`s Dead/She`s Alive, odlično dvominutno bluesovsko stvaritev, ki po elektronsko naviti in s pridušenimi sintetizatorji zaznamovano Party Time, priredbo Antonia Carlosa Jobina, učinkuje kot balzam. Inspiracija, ki jo je Pop črpal iz na začetku omenjene knjige Možnost otoka, v A Machine for Loving You doseže vrhunec. Iggy tu ne nastopi kot pevec, temveč bolj kot pripovedovalec, s čimer doseže skoraj popoln zaključek albuma. Za tega poskrbita le še She`s a Buisness, poskočna rock`n`roll skladbica, in druga različica uvodne skladbe Les Feuilles Mortes.

Préliminaires je torej eden tistih albumov, ki združuje akustični blues z dotiki moderne produkcije in po slišanem Popu vsekakor ne moremo očitati pomanjkanje ustvarjalnosti. C` est magnifique!