T - Mobile INmusic festival no. 5!

LCD Soundsystem, Billy Idol, !!! (Chk, Chk, Chk), Rise Against, Pendulum, The Flaming Lips, Massive Attack, New Young Pony Club, Skindred, Flogging Molly so le nekatera imena, ki so se pretekli teden od 21. do 23. Junija mudila na peti ediciji zagrebškega T – Mobile INmusic festivala. Ta se je, kot leta poprej, odvijal na Jarunu, otoku hrvaške mladine, le da so mu letos z razliko od prejšnjih let, dodali še t.i. »day zero« oz. nulti dan, ko so na glavnem odru (T – Mobile Stage) poleg lokalnih zasedb Popeye (Pula), povratnikov Kawasaki 3P (Zagreb) in skoraj legendarnih The Beat Fleat (Split), nastopili legendarni grungerji Alice in Chains.

Seattlečani, ki so se leta 2005 vrnili na sceno z novim pevcem Williamom DuVallom (ta je nasledil Layna Staleya, ki je leta 2002 preminul zaradi prevelikega odmerka drog), so v Zagrebu (na nič kaj topel prvi poletni dan) priredili pravo blatno veselico za glasbene sladokusce. Uro in pol trajajoče ekstazično grunge vzdušje oz. nastop, ki bi ga lahko poimenovali kar »the best of Alice in Chains« je zaobjel vse njihove večje hite z vseh štirih studijskih albumov. Nekaj tisoč glava množica je lahko z debitantskega ploščka Facelift (1990) prisluhinla skladbama We Die Young in Man in the Box, z albuma Dirt (1992) so se na set listi znašle Them Bones, Dam That River, Rain When I Die, Down in a Hole, Angry Chair ter Would? in Rooster, ki sta zaključili večer. Zasedba, ki je svoj nastop začela s skladbo Again, edino z njihovega tretjega in ob enem samonaslovljenega albuma, izdanega leta 1995, je toliko večjo pozornost namenila svojemu zadnjemu izdelku Black Gives Way to Blue (2008) s skladbami Check My Brain, Your Decision, Last of My Kind in Acid Bubble. Seveda Alice niso pozabili niti na svojo tretjo malo ploščo Jar of Flies EP iz leta 1994, katere so se dotaknili s komadom No Excuses. Tako kot nekaj dni poprej na češkem Sonisphere festivalu, je bila »play« lista sestavljena tako, da je publiko neprestano držala v krču, ki je popustil šele, ko so v vetrovno in hladno noč odzveneli njihovi zadnji rifi.

Letošnji T – Mobile INmusic festival pa niso zaznamovali le Alice in Chains. Tu so seveda še mnoga druga zveneča imena, med katerimi najbolj izstopa povratnik na glasbeno sceno, punker v usnjeni galanteriji, s peroksidno belimi bodičastimi lasmi, stisnjeno pestjo in porogljivim nasmeškom na ustih, eden in edini Billy Fuckin` Idol.

Če je bil nastop Alice in Chains nekakšen »The Best of«, se tudi Idol od takšne oznake ni prav nič odmaknil. Zimzelene punk-rock-disco uspešnice Dancing With Myself, Love is Strange, Flesh for Fantasy, Sweet Sixteen, Eyes Without a Face, Rebel Yell, White Wedding, MONY MONY in priredba L. A. Woman legendarnih The Doors so zarezale v torkov večer kot mesarski nož in pri marsikaterem obiskovalcu zbudili spomine na zlata osemdeseta. In prav tak nastop se je zgodil tudi dva dni kasneje v ljubljanski Hali Tivoli.

Fotografije: Mladen Pobi za T – Mobile INmusic festival

V Velenju dogaja aka. Niet stresli tamkajšnji MC!

V Velenju dogaja. V središču Šaleške doline se maja, zdaj že okroglih dvajset let, odvijajo Dnevi mladih in kulture, ki s svojim kulturnim, glasbenim in športnim programom popestrijo skoraj celoten mesec. Nič drugače ni bilo niti preteklo soboto, ko so po zaslugi Deck Janiels, Niet in Last Day Here, odmevali malce težji ritmi. Koncert, ki je bil sprva napovedan v atriju velenjskega gradu, je bil zaradi slabega vremena prestavljen v mnogo bolj intimni prostor Mladinskega centra. Nič zato, saj je bilo zaradi tega vzdušje še bolj pristno. 

Kot prvi so se ta večer predstavili Deck Janiels, peterica iz Kamnika, ki je s svojim preigravanjem uspešnic, kot so (in če omenimo le nekatere) Breaking the Law legendarnih Judas Priest, Kreni prema meni srbskih Partibrejkers, Računajte na nas domačih Zaklonišče Prepeva, ter Zapeljivko kot avtorsko skladbo, ogreli publiko in pripravili teren za velikane slovenske pank scene Niet.

Če so bili Niet v Selcah pri Železnikih razštelani, je bilo tokrat ravno obratno. Publika, ki je ob pričetku njihovega nastopa do zadnjega kotička napolnila MC, je brez premora zarajala z Molkom, ki se je skozi skladbe, lahko bi rekli kar zimzelene pank popevke, Tvoje oči, Perspektive, Heroj in Vijolice, prelila do najnovejših skladb z drugega, a obenem prvega konceptualnega albuma z naslovom Trinajst. Čeprav je album na tržišču šele slabih mesec dni, so se skladbe Dekle izza zamreženega okna (nedolgo nazaj je bila to tudi popevka tedna na Valu 202), Temni oblaki, Naj kri zalije ves svet, že dobro usedli v ušesa zbrane srenje. Seveda ne smemo pozabiti niti na preostali trinajstičini skladbi Škrati in gosenice ter Ti in jaz in noč in večnost. Zgodbo sobotnega večera so uspešno prepletli še preostali neizpustljivi komadi ala. Vsak dan se kaj lepega začne, Ruski vohun, Srečna mladina, Sam, Lep dan za smrt, Bil je maj, Februar ter še nekaj drugih. Zasedba pa … Že dolgo se z odra ni čutilo takšne energije in povezanosti, kot smo ji bili priča v soboto. Vendar, počakajmo do Križank, kjer se bo 31. maja pisalo novo poglavje pank in Niet zgodovine.

Kot zadnji so na odru MCja nastopili Last Day Here, lokalni razgrajači, ki so čedalje uspešnejši tudi v tujini. Malce razredčena publika je bila ta večer priča odličnim težkokategornim ritmom z njihovega prvenca From Pieces Created in nekaterim novim skladbam, ki že pridno dopolnjujejo celoto pričakujočega ploščka.

Fotografije: Antonio Per (www.vragolina.eu)

Jebeš Evo, tu je Alfa!

Jebeš Evo, tu je Alfa! Nekako takole, bi lahko označili koncert zasedbe Adam, ki se je v petek, 7. maja, odvijal v ljubljanskem Orto baru, točno 186 let za promocijskim koncertom Ode radosti, od leta 1972 evropske himne.

Adam je v svoj devetdeset minutni predstavi popolnoma pozabil na Evo in se z vsem svojim bitom posvetil Alfi, debitantskemu albumu, ki je luč sveta ugledal 26. aprila letos. Ob enem je to eden tistih ploščkov, ki bi znal potešiti ušesa še tako zahtevnih poslušalcev, kar je dokazala tudi možica, ki se je v zavidljivem številu udeležila prvega promocijskega koncerta. In odšla navdušena.

Četverica, ki zadnje leto in pol deluje v navezi Peter Dekleva (kitara, spremljevalni vokal; tudi član Srečne mladine ter Gušti in Polona) – Damir »Dado« Lisica (vokal, teremin; član Anavrin) – Anej Kočevar (bas kitara; član Anavrin, Gušti in Polona) – Gregor Jakac (bobni in tolkala; ex Mosaic in Tide) je namreč zaigrala skoraj vse Alfa pesmi (izpustili so le zadnjo z naslovom Ključ) in popestrila zadnje čase nekam turobno slovensko (alternativno) glasbeno sceno. Dodaten plus jim gre pripisati tudi zato, ker fantje igrajo izključno avtorsko glasbo in ne izgubljajo časa s takšnimi in drugačnimi priredbami, ki ničkolikokrat izpadejo (pričakovano) klavrno.

Ne bi bilo pretirano, če bi omenili, da je naveza starih glasbenih mačkov ustvarila popolno vzdušje. Povezanost med Adami in energija, ki jo ustvarijo na odru, na publiko deluje nekako spiritualno in neverjetno pomirjujoče. Kljub tršim ritmom, ki prežemajo njihove melodije. Alfo torej povezuje vse – od umirjenih, na trenutke malce romantičnih ritmov, distorzirane kitare, divjega udrihanja po bobnih in jezne bas kitare. Torej – za vsakega nekaj in vse za vse! Toplo priporočam obisk katerega izmed Adamovih nastopov!

Fotografije: Antonio Per (www.vragolina.eu)

Challenge izzvali Kino Šiška!

Tla Kina Šiške so se ponovno tresla. V petek, 9. aprila, je v omenjenem centru urbane kulture nastopila vrhunska zasedba Challenge, ki jo sestavljajo bobnarka Cindy Blackman, znana predvsem po petnajstletnem sodelovanju z Lennyjem Kravitzom, basist Jamesa Browna TM Stevens in kitaristka njegovega veličanstva Princa Kat Dyson.

Zasedba treh starih mačkov, ki za svojega vzornika šteje legendarnega kitarskega maga Jamesa Marshalla Hendrixa oz. vsem bolje poznanega kot Jimi Hendrix, se je tako pridružila ostalim superskupinam, kot so denimo Chickenfoot (Joe Satriani – Michael Anthony – Sammy Hagar - Chad Smith) ali Them Crooked Vultures (Dave Grohl – John Paul Jones – Josh Homme).

Čeprav se je celotno dogajanje začelo s krepko zamudo, nekaj sto glave zbrane množice, med katero so poplesavali mladi, stari, starejši, to ni motilo. Trojica še niti ni dobro stopila na oder, že je požela val ovacij in energija, ki se je v dobri uri in štiridesetih minutah razvila v Šiški, ni niti za trenutek popustila. Vendar tu ni govora o enostranskem razdajanju energije. Ne zgodi se namreč prav pogosto, da se v sicer precej prazni dvorani, nastopajoči odzove tako pozitivno. Tu velja omeniti predvsem Stevensa, ki je ves čas navdušeno prigovarjal publiki, se spogledoval z damami v prvih vrstah, na oder poklical tri tam sestavljene pare, ki so demonstrirali miganje z ritkami … Prav tako se mu je na odru pridružil tudi eden izmed fotografov, ki je moral na njegovo željo poslikati zbrano srenjo iz vseh mogočih zornih kotov. Še več, za mladega oboževalca iz prve vrste ima tu največjo vrednost, da se je legendi kot je Stevens, lahko pridružil na odru in z njim zaigral na njegovi bas kitari, ki je ves čas nesramno silila v smeri improvizacije. Vendar dami nista ostali zapostavljeni in sta doživeli »svojih pet minut slave«.

Trojica je z videnim in slišanim dala vedeti, da gre tu za življenjski stil združen z zabavo. Challenge je obvezna ponovitev za vse, ki so se ta večer znašli v Šiški in greh tiste, ki so tokratni nastop zamudili. 

Foto: Robi Lipej

Flirrt so nazaj! Močnejši in še boljši!

Flirrt so se vrnili na sceno. Močnejši in boljši. Rok Lunaček, gonilna sila zasedbe, ki je po sedmih letih ponovno udarila na sceno z razprodanim koncertom v ljubljanskem Orto baru, je okrog sebe zbral zasedbo starih glasbenih mačkov kitarista Davida Stritarja, basista Tomaža Urgla in bobnarja Tonija Habulo. 

In četudi so Flirt svojemu imenu dodali še en R, bistvo ostaja – energija in dobra glasba sta tisto, kar skupino vleče naprej. Čeprav so fantom že ob ustanovitvi leta 1997 dodelili status enega najbolj popularnih slovenskih bendov, ne počivajo na lovorikah. Njihov koncertni repertoar krasijo tako nove kot stare skladbe, med katerimi velja omeniti Romea & Julijo, Ko je ni, Poljubi me, Ona, Koga sanja ter druge. 

Kljub temu, da se o zasedbi več let ni govorilo, je zbrana publika v Ortu dokazala, da je bila njihova glasba ves ta čas prisotna! Na nove stare Flirrt! 

Fotografije: Alenka Čož

Volbeat - doza čistega danskega rock`n`rolla!

Razlog za obisk Salzburga, rojstnega mesta »čudežnega dečka«, skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, ne tiči v ogledu mestnih znamenitosti ali okušanju cenjenih ročno izdelanih mozartovih kroglic, temveč v glasbi. Ne klasični. Tisti malce trši. Nekakšni fuziji rocka, metala, rockabillyja … S primesmi punka in ščepcem countryja. Z eno besedo – Volbeat. Kar niti ne preseneča, saj četverica v vrsti svojih vzornikov našteva Metallico, Social Distortion, Misfits, Elvisa Presleyja in Johnnyja Casha (zadnjima dvema sta posvečeni tudi tetovaži na Poulsnovem krepkem telesu). Vpliv njihove glasbe se tako odraža na njihovem tretjem, leta 2008 izdanem studijskem albumu Guitar Gangsters & Cadillac Blood, čemur je turneja Guitar Gangsters on Parole tudi posvečena. Čeprav se počasi bliža koncu, so se Danci 3. marca, v svojih zadnjih izdihljajih, ustavili v salzburškem klubu Republic. In zažgali.

Brez glasbe, le s svojo pojavo. Evforijo, ki so jo Volbeat zagnali z napovedjo nastopa v omenjenem mestecu, niso niti malo potešili The Bullet Monks, ki jim je bila zaupana naloga ogrevanja publike. Ne, da se nemška peterica ne bi potrudila, le publika jim ni bila ravno naklonjena. Vseh slabih petinštirideset minut so fantje prejemali bolj ali manj hladen do pretežno mlačen odziv. Nekaj sto glava množica je bíla le za dansko četverico, ki od leta 2007 zaseda v postavi Michael Poulsen (vokal, kitara), Thomas Bredahl (kitara), Anders Kjølholm (bas kitra) in Jon Larsen (bobni, tolkala).

Odrešitev je prišla nekaj minut čez pol deseto uro zvečer z introm End of the Road ter se po kratkem pozdravu prelila v Hallelujah Goat ter Guitar Gangsters & Cadillac Blood, dvema cvetkama z zadnjega ploščka. Norija in vročina sta se razmahnili s prvimi riffi in se od tedaj dalje le še stopnjevali. Tudi z malce starejšimi, alternativni sceni malce bolj poznanimi hiti, kot so Boa (JDM), Radio Girl, Sad Man`s Tongue, A Moment Forever, Mr. & Mrs. Ness, The Garden`s Tale, The Human Instrument z njihovega drugega dolgometražnega ploščka Rock the Rebel/Metal the Devil iz leta 2007. Vendar Volbeat niso pozabili niti na svoj debitantski album The Strenght/The Sound/The Songs, ki je po slabih štirih letih delovanja zasedbe izšel septembra 2005. Priložnost zazveneti v živo so dobile skladbe Caroline #1, Pool of Booze, Booze, Booza in Another Day, Another Way.

Kljub temu, da Poulsen in druščina na tokratni turneji promovirajo svoj zadnji album, so bile skladbe z omenjenega v manjšini. Poleg intra in prvih dveh komadov so fantje skoraj popolno playlisto prepletli le še z Mary Ann`s Place. Pomanjkanje najnovejših skladb bi lahko šteli kot edino slabost njihovega nastopa. Vendar je tu še nekaj bonus točk. Kot prvo med njimi velja omeniti komad A Warrior`s Call, ki ga je Poulsen napisal posebej za danskega boksarja Mikkela Kesslerja, da se vrti na njegovem sprehodu do ringa. Nato sta tu še odličen Misfits cover Angelfuck ter popolnoma nova skladba NYT2 z morda že težko pričakovanega ploščka s pred kratkim razkritim naslovom Beyond Hell/Above Heaven. Če bo vse teklo kot namazano naj bi bil ta zunaj predvidoma septembra, do takrat pa naj vam v ušesih odmevajo njihova dosedanja dela.

Chris Rea @ Hala Tivoli: Magična moč prvinskega bluesa!

Nekoč je William Christopher Handy izjavil, da je blues »glas grešnika na dan njegovega preporoda«. Ta grešnik je Chris Rea. Zakaj? Oseminpetdesetletni možakar s specifičnim, rahlo raskavim glasom, si je po tem, ko so mu diagnosticirali vnetje trebušne slinavke in so mu leta 2001 po zahtevni operaciji pripisali le petdeset odstotkov možnosti za preživetje, obljubil, da se bo v primeru zmage nad to težko boleznijo, ponovno vrnil k svojim bluesovskim koreninam. S ploščkom Dancing Down The Stony Road se leta 2002 tudi je. A med vsemi njegovimi izdajami še posebej izstopa Blue Guitars – zbirka enajstih odličnih albumov oz. stosedemintridesetih skladb, posnetih v le osemnajstih mesecih.

Pa vendar tu večjo težo nosi njegov zadnji remasterizirani dvojni album največjih uspešnic Still So Far To Go, kateremu je posvečena pričujoča turneja, v sklopu katere je v ponedeljek, 22. februarja, z opusom izbranih skladb iz svoje bogate, nekaj ducat albumov obsegajoče diskografije, navdušil približno dva tisoč petsto glavo publiko, zbrano v ljubljanski hali Tivoli. Z videnim in slišanim se je Rea odkupil tudi za pred dvema letoma odpovedani nastop, čemur naj bi botrovali tehnični razlogi.

Uvod v veličasten večer, v katerem je imela prednost glasba, je Rea s spremljevalno zasedbo, ki jo sestavljajo kitarista Paul Casey in Robert Ahwai, basist Sylvin Marc, klaviaturist Neil Drinkwater ter bobnar Martin Ditcham, začel z I Can`t Wait For Love. Minimalistično opremljen oder s tremi velikanskimi kitarami, ki so zažarele v neonskih lučeh in so spominjale na njegove umetnine, nastale med okrevanjem, je do potankosti zapolnil prvinski blues mojstra slide kitare. Brez odvečnega govoričenja se je skladba nato prelevila v Work Gang, ter kasneje v Where the Blues Came From. Čeprav je zvok med prvimi nekaj skladbami malce ponagajal, se je do ene prvih širši javnosti poznanih skladb Josephine vse uredilo in publika je lahko nemoteno zarajala. Kolikor se ji je pač uspelo otresti zadržkov. Najbolj dejavni so bili seveda tisti v prvih vrstah, ki so bili med Easy Riderjem še malce bolj poskočni. Preostala publika pa … Brez besed. Zbudile je niso niti čarobni `Til The Morning Sun Shines On My Love And Me ali morda Looking for the Summer, ki jo je Rea zaključil z odlično solažo. Prebujenje se je zgodilo med Julio, kjer se je zbrani srenji le uspelo otresti okov. Tu sta bili nato še Stony Road in Electric Guitar, ob Reovih hitrih prstih dih jemajoči skladbi. Seveda nikakor ni šlo brez Come So Far, Yet Still So Far To Go, povsem nove skladbe, ki se poleg Valentina (tokrat je Rea ni zaigral) nahaja na zadnjem, prej omenjenem istonaslovljenem albumu in po kateri se turneja imenuje. Prav tako sta bili nepogrešljivi z neopisljivo energijo nabiti Between the Road 61 & 49 ter Stainsby Girls. Venček štirinajstih skladb je vražji Rea zaključil z misteriozno, v rdečo svetlobo ovito The Road To Hell pt. 1 & 2. Veličastnen trenutek!

Po kratkem premoru sta za popoln zaključek sledili še dve odlično preigrani On the Beach ter Let`s Dance, nato pa so Rea in druščina izginili v noč. Skoraj dobesedno. Rea ima poleg igranja kitare in slikanja še eno strast – hitre avtomobile, predvsem ferrarije, zato se je s prizorišča zločina odpeljal v stilu - v bleščeče belem športnem audiju R8.

Tabu na Route 42!

V samem centru urbane kulture aka. Kinu Šiška se je v sredo, 10. februarja, pričela turneja 42, s katero bodo Tabu po zaprašenih cestah širom Slovenije popeljali svoj zadnji dolgometražni plošček. Svojevrsten spektakel so zaznamovali razširjena glasbena zasedba, mnogi nastopajoči umetniki ter Tinina ekstravagantna oblačila.

Album 42 … o smislu vesolja, življenja in sploh vsega, ki je nastajal zadnjih pet let in je luč sveta ugledal konec novembra lani, navdih črpa iz znamenitega Štoparskega vodnika po galaksiji (angleško The Hitchhiker's Guide to the Galaxy ; izdan 1979) angleškega pisatelja, dramatika in glasbenika Douglasa Adamsa. Za vse tiste, ki so izid albuma težko pričakovali, so Tabu tekom ustvarjalnega procesa svojega četrtega otročiča, na glasbeno sceno lansirali single Oblak za dva, Namesto srca ter balado Pesek in dotik. Omenjene skladbe so bile poleg ostalih pesmi na albumu in njihovih razpoznavnih songih Dobra vila, Tabu, Angel in Lahko sem srce sestavni del Šiškinega repertoarja. Tega je še dodatno začinil njihov nekdanji član Marjan Pader, zdajšnji član težkokategornikov Interceptor.

Razprodani CUK pa ni užival le ob odlični glasbeni izvedbi, prava paša za oči so bili mnogi plesalci, mažoretke in Tinina ekstravagantna oblačila. Gospodična, ki se je med nastopom preoblekla kar petkrat, je zagotovo najbolj navdušila z wanna-be Katy Perry krinolino, posuto z majcenimi raznobarvnimi pentljicami.

Igra zvoka, barv, oblik in provokacije ali Chicks on Speed v Gala hali!

Človeška ustvarjalnost je brezmejna in dokaz za to so v petek, 9. oktobra v ljubljanski Gala Hali ponudile Chicks on Speed.

Dvojec Melissa Logan in Alex Murray – Leslie, katerima se je na tokratni turneji pridružila še Faustine Kopiejwski iz skupine KokoVonNapoo, sta utelešenje igre barv, oblik, zvoka in provokacije. Dekleta brez predsodkov so v prestolnici nastopila v sklopu mednarodnega festivala sodobnih umetnosti »Mesto žensk«, ki ga letos že v petnajsti ponovitvi prireja slovensko Društvo za promocijo žensk v kulturi. Za ogrevanje pred in zabavo po nastopu »kokošk« sta poskrbeli odlični DJ KAA in DJane Sladka.

Korenine kolektiva Chicks on Speed segajo v leto 1997, ko so se Logan, Murray in Kiki Moorse srečale na umetniški akademiji v Münchnu in kmalu zatem ustanovile umetniško skupino, ki je svoje ideje izražala skozi glasbo, podprto z video- in grafičnimi instalacijami, zanimivimi instrumenti in raznobarvnimi kostumi. Čeprav je njihova glasba v grobem opredeljena kot electroclash, je več kot to. Podkrepljena je s prvinami ruralnega panka, trasha, popa in hip-hopa, s čimer usmerjajo pozornost poslušalcev sebi v prid. In ti imajo zagotovo kaj slišati in videti. V malce več kot desetletju delovanja so kokoške izdale pet studijskih albumov, se pojavile na mnogih kompilacijskih ploščah in ustvarile zavidljivo število remiksov. Ena prvih prodornejših uspešnic je skladba »We Don`t Play Guitars«, ki je pri njihovi lastni založbi Chicks on Speed Records izšla leta 2003.

Poleg glasbe se Chicks on Speed, ki kot dvojec deluje od leta 2005 (Moorsova se je posvetila samostojni karieri), udejstvujejo tudi v modi – skozi organizacijo modnih dogodkov in oblikovanjem kostumov, kar se odraža tudi na odru. Četudi je njihova diskografija še tako bogata, sta se dekleti, ob podpori Kopiejwske za tolkali, v Ljubljani posvetili predvsem zadnjima samostojnima dolgometražnima ploščkoma »99 Cents« (2003) in »Cutting the Edge« (2009), izdanima pri njihovi, prej omenjeni lastni založbi. Večer so tako zaznamovale »Wordy Rappinghood«, »Fashion Rules!«, »Shooting from the Hip«, »We Don`t Play Guitars« s prvega omenjenega ploščka, ter »Art Rules«, »Extended Paintbrush«, »Super Surfer Girl« z njihovega zadnjega studijskega albuma. Pozornost je pritegnil tudi na prelomu tisočletja izdani plošček »Will Save Us All« s skladbama »Glamour Girl« in nemško »Kaltes Klares Wasser«, ki je večer tudi zaključila.

Sprva malce zadržana nekaj več kot sto glava publika se je kmalu prepustila nepredvidljivim ritmom in na trenutke kritičnim besedilom, ki jih ne podpirajo tradicionalni instrumenti, kot so kitara, bas kitara ali bobni. Edini »tradicionalni« instrument je saksofon, ki ga med nekaterimi skladbami kroti gospodična Logan. Vsestranski umetnici raje poprimeta za kos drevesnega debla in škarje, s katerima dopolnjujeta in bogatita predposneto elektronsko podlago. Naj se sliši še tako nenavadno, od tako kreativne dvojice kaj drugega niti ne bi pričakovali. Piko na i njunemu celotnemu performansu postavijo tudi video projekcije, ki v večini primerov prikazujejo goloto ter problematiko premladih in presuhih manekenk, obsedenih s konfekcijsko številko nič.

Foto: Antonio Per [Vragolina.eu]

Akustični Joey Cape - paša za ušesa!

Le kdo ne pozna malega, poskočnega možica, poglavarja ameriških punk rockerjev Lagwagon, Joeya Capea, ki je v petek, 10. aprila v sklopu jubilejnega desetega Orto festa nastopil v ljubljanskem Orto baru? Joeya tokrat nismo videli v vlogi vreščečega hiperaktivnega frontmena, kot smo ga vajeni s koncertnih odrov, ki si jih deli z omenjenimi dečki, temveč v povsem drugačni luči. Punk rock v precej mirnejši, akustični izvedbi. Se sliši čudno? Sploh ne. Kdo potrebuje električne in bas kitare ter bobne, če ima na odru možnost občudovati legendo kot je Joey. Ta se je poleg vsega izkazal tudi kot velik šaljivec na račun sebe in drugih. Brez zadržkov in brez famoznega sranja. Preprosto prizemljen in z neverjetnim občutkom za publiko. Kot velik ljubitelj viskija, čeprav je ta večer »mačka« raje zdravil z juice vodko, saj bi bil (po njegovih besedah) še en večer z viskijem kar malce prehud. Kaj pa znameniti rek »klin se s klinom zbija«?

Hvaležno ali nehvaležno delo prvega nastopajočega je pripadlo Chadu Rexu – besneči pošasti, kot se sam rad opiše. Čeprav je temu njegova glasba popolno nasprotje. To so dokazale umirjene balade, ki so privabile publiko, da je bilo ob tem času zgornje nadstropje Orta zavidljivo polno. Ne pomnim, da bi bil kadar koli in kateri koli nastop bolj poln emocij, kot je bil ta. Dvomite? Poslušajte npr. »Breakin` Down 4 the 3rd«, »Righted«, »Mile Marker Town«, »Blankshot Man« ali »Postcarted« in vedeli boste o čem je govora. Chad, ki bi se z lahko postavil ob rob veliko večjemu Bruceu Springsteenu, je bil nalogi ogrevanja publike brez težav kos.

Jon Snodgrass, mož z očali z velikim črnim okvirjem, je povsem druga zgodba. Njegove pesmi v country slogu so zabavljaške in šaljive, njegove melodije prefinjene, nastopi v živo težko opisljivi. A predvsem polni energije in interakcije s publiko. Ta si je na omenjenem nastopu kar sama izbirala pesmi, ki jih želi slišati. In Jon je tem željam ustregel. Nekaterim z veseljem, druge je raje preskočil in izbral nove.

Nenazadnje je tu še mali Joey Cape. Legendarnega frontmena kalifornijskih punk rockerjev Lagwagon je bilo v preteklosti poleg omenjenih moč videti v vlogi pevca, žal zaradi smrti bobnarja Derricka Plorudea razpadlih Bad Astronaut, in kitarista v formaciji Me First And The Gimme Gimmes. Nikakor ne moremo mimo dueta s še eno legendo – Tonyjem Slyem, pevcem in kitaristom No Use For A Name. Cape se je preizkusil tudi v vlogi producenta. Poleg albumov Lagwagon in Bad Astronaut, so plod njegovega dela še ploščki »Blue Skies, Broken Hearts … Next 12 Exits« in »End Is Forever« pop punkerjev The Ataris, ter »Nerf Herder« in »How To Meet Girls« razgrajačev Nerf Herder. Njegov prvi samostojni studijski album »Bridge« je pri založbi Bad Taste Records v Evropi in Suburban Records v Ameriki izšel 21. oktobra lani. Venček šestindvajsetih pesmih, kolikor jih je bilo moč slišati v ljubljanskem Orto baru, so sestavljale pesmi z njegovega prvenca, Lagwagon klasike in nekateri ostali projekti. Bolj kot svojemu albumu, s katerega je Joey zaigral samo pet skladb (te so »Who We`ve Became«, »Errands«, »Canoe«, »No Little Pill« in »The Ramones Are Dead«), so večji del repertoarja sestavljale epopeje Lagwagon. »Whipping Boy«, »May 16th«, »Razor Burn« in »Alien 8« so le nekatere, ki jih je zbrana srenja 9. julija lani v novogoriški Mostovni (reportaža tukaj) poslušala v trši in tokrat v mehkejši izvedbi. Katera vam bolj odgovarja, presodite sami. Odločitev ni lahka, saj sta obe različici slavospeva vredni.

Prav tako kot Capeov nastop, med katerim smo izvedeli, s čim gospodič zdravi »mačka«, se zabavali ob njegovem poizkušanju zahvaliti se v slovenskem jeziku, iskanju »na oder nikoli prinesene« setliste in ostalih pripetljajih. Nenazadnje so zbrani množici Joey, Jon in Chad zaigrali še NOFX klasiko »Linoleum«, med katero je petje prevzela kar ta. S tem se je večer akustičnih Lagwagon, Rexa, Snodgrassa in Capea brez primere, zaključil. Še dvomite v to, da punk rock akustično ne zveni dobro?

Foto: Miha Mally