nedelja, 08. november 2009

Ne zamudi! Johnny Winter 13. novembra @ Seifenfabrik, Gradec, Avstrija!

Vojo Concerts in Seifenfabrik Graz predstavljata …

Johnny Winter. Petinšestdeset letni blues/rock kitarist, pevec in producent bo v petek, 13. novembra, nastopil v graškem Seifenfabrik.




Winter, ki ga je revija The Rolling Stones leta 2003 uvrstila na 74. mesto lestvice »Stotih najboljših kitaristov vseh časov«, je svojo glasbeno kariero začel pri rosnih najstniških letih z bratom Edgarjem. Preboj na širšo glasbeno sceno je doživel leta 1968, ko so na nastopu v Fillmore East v New Yorku opazili predstavniki založbe Columbia Records. Istega leta je pri legendarni založbi Sonbeat Records iz Austina izšel njegov debitantski album The Progressive Blues Experiment. Leto kasneje je pri Columbii izšel njegov samo-naslovljeni plošček, prav tako pa je sledil tudi nastop na slovitem festivalu Woodstock. Njegova prepoznavnost je rasla vse do zgodnjih sedemdesetih let, ko se je Winter spopadel z odvisnostjo od heroina. Leta 1973 je ponovno udaril na glasbeno sceno, tokrat z albumom Still Alive and Well, nekakšno mešanico bluesa in hard rocka. Če je Winter vrsto let pripovedoval zgodbo, kako je kot otrok sanjal, da bi nastopil s še enim legendarnim blues kitaristom Muddyjem Watersom, se mu je leta 1977 želja tudi izpolnila. Sodelovanje je obrodilo dva studijska albuma in jima prineslo znamenito glasbeno nagrado Grammy za najbolje prodajani »živi« album Muddy "Mississippi" Waters Live. Njegov prispevek glasbi se je od takrat le še povečeval. Svojo diskografijo je izpopolnil z vrsto uradnih in neuradnih izdaj, bil vključen v Blues Fundation Hall of Fame … V svojih pesmih so ga ovekovečili legendarni The Smashing Pumpkins in sicer v skladbi Tribute to Johnny z B strani njihovega EPja Zero iz leta 1996. Torej, razlogov, zakaj ne smete zamuditi njegovega koncerta, je dovolj!

Več informacij o dogodku in nakupu oz. rezervaciji vstopnic najdete na uradni spletni strani Vojo Concerts (klik).

sobota, 07. november 2009

Recenzija albuma: Röyksopp - Junior

Norveški duo Röyksopp, ki že od ustanovitve leta 1998 deluje v postavi Torbjørn Brundtland in Svein Berge, s svojo tretjo ploščo »Junior« ni odkrival tople vode, temveč se je držal preverjene formule za uspeh, ki jo je leta 2001 izkusil z debitantskim albumom »Melody A.M.«. 



Vendar se »Junior« od prvenca vseeno razlikuje. Pristno, ambientalno chill-out glasbo sta z zadnjim ploščkom priredila in namenila večjim dvoranam. Dvojec, ki ga ni strah eksperimentiranja, je na albumu združil vse pomembnejše prvine elektronske glasbe. Tako se med seboj prepletajo zvrsti, kot so trip-pop, dance, disco, trip-hop. Edina večja oz. pomembnejša razlika je, da tokrat svojega glasu niso prispevali norveški kolegi, temveč švedske kolegice Robyn, Anneli Drecker, Karin Dreijer-Andersson iz dua The Knife, ki ga je ustanovila s svojim bratom Olofom Dreijerem, in Lykke Li. Štirje povsem različni glasovi, ki skozi melodiko preciznih skladb zarežejo kot mrzel nordijski zrak.

Plošček, ki je prvi del projekta »Junior/Senior« (drugi del, »Senior«, naj bi luč sveta ugledal prav kmalu), združuje enajst skladb, ki govorijo same zase. Preverjena formula, ki je sicer pravo nasprotje drugemu albumu »The Understanding« iz leta 2005, združuje ostrejšo, jasnejšo, glasnejšo in malce tesnejšo pop strukturo, ustvarjeno za ples. Je prava glasbena atomska bomba, ki za sabo ne pusti opustošenja, temveč se prijetno zasidra v ušesa. Nedvomni zmagovalec od začetka do konca.

Vrh ledene gore zasede prvi in vodilni (ter verjetno tudi najbolj dodelani) singel »Happy Up Here«, ki skozi vokoder optimistično narekuje »I`m ready for it« in »My favourite record is playing again«. Prav tako je tudi nadaljevanje. Skladbo »Girl and the Robot« s svojim impresivnim vokalom na dirty disco podlagi popestri Robyn, simpatična švedska glasbenica in večkratna Grammyjeva nominiranka. Ob bok se ji lahko postavi Anneli Drecker, ki kot naslednja v vrsti gostujočih glasbenic s svojim falzetom začini »Vision One«. Trši bas ritmi in izstopajoče synth linije tu zagotovo bolj ugajajo starejšim Röyksopp privržencem, saj je skladba predelan remix, prvotno ustvarjen za japonskega pop izvajalca Erija Nobuchikija. Je tudi ena redkih pesmi na albumu, kjer Dreckerjeva odpoje glavni vokal v angleščini.

Dvojna »dolžnost« glavnih vokalov nato pripade Karin Dreijer-Andersson. »This Must Be It« je evforična disco popevka, v kateri je moč razbrati preteklost dvojca Brundtland – Berge. »Tricky Tricky« je omenjeni pravo nasprotje. Dramatično, že skoraj pretirano grozovito vzdušje je oplemeniteno z rahlo nervoznim vokalom, ki poslušalca drži v šahu od prve do zadnje note. Vročico prekine izrazito optimistična, skoraj orkestralna chill-out skladba »Röyksopp Forever«, verjetno ena največjih umetnin, ki sta jo ustvarila trip-hop maestra.

Zadnja v vrsti gostujočih glasbenic je Lykke Li. S svojim nedolžnim, dekliškim glasom opozori nase v skladbi »Miss It So Much«, trdno učvrščeni na prelomu ploščka. Še ena visokoleteča dance poslastica, okrašena z vokalom gospodične Drecker je »You Don`t Have A Clue«, čeprav na trenutke kar malce premočno spominja na skladbo »Remind Me« z Röyksopp prvenca. A dvojcu tega ne gre zameriti. Ob vseh teh visoko produkcijskih umetninah se kot najslabši nasprotnik izkaže temačen »Silver Cruiser«, ki poseduje kar malce preveč izpiljene ritme, s čimer (ne)zavedno in neprimerno slabše poseže na ozemlje, ki so ga pred desetletjem in več zavzeli Kraftwerk in/ali Groove Armada, Lemon Jelly, Zero 7 in drugi.

Popolnoma drugače se znajde rahlo paranoična, z beatom nabita »True to Life«, v katero se zlahka ujamete. Čeprav pride in odide kot aprilska nevihta, pripravi teren za zaključek z »It`s What I Want«, verjetno najboljše in najbolj poskočne pesmi na ploščku.

»Junior« ne živi v senci prvih dveh dolgometražnih ploščkov. S svojimi preprostimi ritmi, izstopajočimi iz okvirov, sta Brundtland in Berge ustvarila navdušujočo zgodbo, ki jo bo kaj kmalu dopolnil malce počasnejši, mirnejši in ambientalnejši »Senior«. Do takrat … Röyksopp Forever! 

Seznam skladb:
1. Happy Up Here
2. The Girl And The Robot
3. Vision One
4. This Must Be It
5. Röyksopp Forever
6. Miss It So Much
7. Tricky Tricky
8. You Don`t Have A Clue
9. Silver Cruiser
10. True To Life
11. It`s What I Want

Dolžina albuma:
00:50:55

Zasedba:
Svein Berge - sintetizator, glas (skladbi 1, 11)
Torbjørn Brundtland - sintetizator, glas (skladbi 1, 11)
Robyn - glas (skladba 2)
Anneli Drecker - glas (skladbe 3, 8, 10, 13)
Karin Dreijer Andersson - glas (skladbi 4, 7)
Lykke Li - glas (skladba 6)

Produkcija:
Röyksopp

Leto izdaje:
2009

Založba:
Wall of Sound

Intervju: Nick "Peanut" Baines [Kaiser Chiefs]

Kaiser Chiefs. Ena odmevnejših britanskih indie rock zasedb, ki je svetovno slavo dosegla leta 2007 z veleuspešnico Ruby z njihovega drugega studijskega ploščka Yours Truly, Angry Mob,  je oktobra lani izdala svoj tretji album Off With Their Heads in ga uspešno predstavila skozi letošnje leto. Pred odhodom na daljše počitnice, kjer si bo peterica nabrala novih moči, smo se pogovarjali s klaviaturistom Nickom »Peanutom« Bainesom.

[B - side]: Poimenovanje zasedbe je v veliki meri povezano z južnoafriškim nogometnim klubom, v katerem je igral nekdanji kapetan moštva Leeds Lucas Radefe. Poleg nogometa, kateri so ključni vplivi na vašo glasbo?

Nick »Peanut« Baines: Vplivi? Najverjetneje so to pesmi iz osemdesetih, stvari, ki se vsak dan dogajajo okoli nas, dekleta. Naše pesmi so kot zgodbe, ki vključujejo ogromno podrobnosti. Lahko si predstavljate obraze in slike ter tako še bolj začutite pomen besedila. Nogomet ni ravno vpliv, saj je to ena od stvari, v kateri kot zasedba uživamo. Ne vpliva na našo glasbo, saj ga vsi radi spremljamo.

[B - side]: Potrebovali ste osem let preden ste marca 2005 izdali debitantski album Employment. Kaj je botrovalo tako dolgemu čakanju na izid prvenca?

Peanut: Kaiser Chiefs so nastali šele pred dobrimi šestimi leti, zato nam je za izid albuma vzelo tri leta. Prej smo vsi igrali v različnih skupinah, glasba je bila precej trša. To je tako kot učenje, npr. jezika, s časom postajaš vse boljši in boljši. Na začetku igraš pred petimi ljudmi …


[B - side]: Nato se začne publika pod odrom počasi širiti …

Peanut: Tako je. Prav tako je z besedili pesmi, z vsakim postajaš boljši. Ugotoviš tudi, kaj lahko kot član zasedbe počneš in kaj ne. Čeprav se morda zdi dolgo obdobje, je to ponavljajoč proces. Zunaj je tretja plošča, odigrali smo stotine festivalov, tisoče koncertov in to je tisto, kar nas osrečuje.

[B - side]: Pred snemanjem in izidom tretjega studijskega ploščka Off With Their Heads ste nameravali imeti malce daljši premor. Kaj namerava zasedba v prihodnosti? Lahko pričakujemo nov album ali boste uresničili napovedi?

Peanut: Po zaključku festivalske sezone si bomo vzeli leto dni počitka in ga preživeli z družinami in prijatelji ter stran od glasbe. Temu bo sledila vrnitev, nova stopnja Kaiser Chiefs. Do takrat pa je koledar prazen. Nabrali si bomo novih moči, napisali nove pesmi. V štirih letih smo namreč izdali tri albume, kar je zelo veliko. Potrebujemo nov zagon.

[B - side]: Kako je prišlo do sodelovanja z Lily Allen, ki je prispevala stranske vokale za vaš zadnji album? Gospodična namreč slovi po zelo muhastem vedenju. Kako je bilo delati z njo?

Peanut: Želeli smo nekaj ženskih stranskih vokalov in ker Mark (Ronson, producent; op. p) pozna Lily, jo je povabil zraven. Srečali smo se že nekajkrat prej in moram reči, da je zelo prijetno dekle. Njen glas je bil prava popestritev glasbe, ki jo delajo sami moški.

[B - side]: Kritiki vas (pre)mnogokrat primerjajo z ostalimi brit pop zasedbami, kot sta Blur in Oasis. Kakšen je vaš pogled na ta glasbeni trikotnik?

Peanut: Ne strinjam se s tem, da gre za brit pop, saj je tu vpletenih mnogo kulturnih stvari. Anglija se je zelo spremenila od zgodnjih devetdesetih let. Gre predvsem za slabo primerjavo, ki jo delajo ljudje zato, ker izhajamo iz Velike Britanije in igramo rock`n`roll. Seveda smo zelo počaščeni, da nas primerjajo z Blur, saj je to zasedba z odličnimi besedili in glasbo, njihovi albumi se med seboj zelo razlikujejo in vsebujejo asociacije o ljudeh in svetu, v katerem živimo. Primerjava nam ugaja, a mislim, da je naša glasba malce trša od Blur.

[B - side]: Če bi vas dobrodelna organizacija povabila na nogometno tekmo, na kateri bi zbirali denar za pomoči potrebnim, bi se strinjali in privolili v igro, če bi imeli za sotekmovalca zadnje čase vse preveč opevana brata Gallagher (Noela in Liama iz nedolgo nazaj razpadle zasedbe Oasis; op. p.)?

Peanut (presenečeno pogleda, saj ga je vprašanje spravilo v vidno zadrego in po nekaj jecljajih odgovori): Mislim, da ne bi imel nič proti, saj sta Noel in Liam prav v redu fanta, le svoja jezika bi morala malce skrajšati. Mediji so tisti, ki vso stvar toliko bolj napihnejo.


  
Foto: Barbara Milharčič

petek, 06. november 2009

Ne zamudi! Elvis Jackson 9. decembra @ Kino Šiška!

ELVIS JACKSON BODO DECEMBRA NA KONCERTU ZAIGRALI TUDI GLASBENE ŽELJE SVOJIH OBOŽEVALCEV



Letošnjo bogato koncertno turnejo bodo Elvis Jackson zaključili tam, kjer so jo začeli- v prestolnici. V sredo, 9. decembra 2009, bo še zadnji samostojni koncert Elvis Jackson v tem letu, v Ljubljani v Kinu Šiška
Elvis Jackson si želijo zelo uspešno sezono 2009 skleniti in proslaviti v družbi največjih privržencev skupine, na velikem samostojnem nastopu, ki bo v sredo, 9. decembra 2009 v Kinu Šiška v Ljubljani. Ob tej posebni priložnosti so se odločili, da bodo vsem poslušalcem pripravili resnično poseben koncertni dogodek. K sodelovanju pri sestavi programa (set liste) ste vabljeni vsi fani in privrženci skupine. Na posebni spletni podstrani: http://www.elvisjackson.com/glasovanje_kino_siska.php lahko do konca novembra 2009  izbirate med pesmimi iz prvih dveh legendarnih izdaj Elvisov »Move Your Feet it's one o'clock« (RnR Rec) in »Go Home And Practice«  (RnR Rec), upoštevali pa bodo namig tudi za pesmi iz predzadnjega in zadnjega albuma. Ker pa bo tokratni koncert povdarek na prvih dveh izdajah, se bodo na podlagi izbora oboževalcev odločili za pet pesmi iz prve in pet pesmi iz druge izdaje. Izmed vseh, ki bodo glasovali, bodo izžrebali tudi devet srečnežev, med katere bodo podelili nekaj zanimivih nagrad.

»Ideja se nam je porodila, ker smo si želeli v novem koncertnem prostoru, vsem, ki se bodo koncerta udeležili, ponuditi nekaj drugačnega in da so pri tem tudi oni protagonisti. Za nas je bil vedno pomemben stik z našimi poslušalci in nič ni lepšega, kot da nadvse uspešno sezono proslavimo v prijetnem ambientu in v sodelovanju z vsemi, ki jim naša skupina nekaj pomeni. Nismo se želeli ponavljati, čas je, da novi poslušalci bolje spoznajo tudi prva dva albuma, katerima se zadnje čase zaradi promocije nove izdaje nismo uspeli enakovredno posvetiti,« so ob priložnosti povedali člani skupine Elvis Jackson.

Skupino Elvis Jackson čaka pred tem še uradna izdaja albuma na tujih trgih, koncertni nastopi v Avstriji in večji festival v Sarajevu.

Izdaja albuma Against the Gravity na tujem:
20.11.09: Nemčija, Avstrija, Švica, Italija, Beneluks
23.11.09: Anglija, Irska, Skandinavija ter digitalna verzija povsod po svetu

Album »Against The Gravity« je v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji  naprodaj preko distribucije Dallas Records.

Cena vstopnice: 15€ (predprodaja) in 18€ (na dan koncerta)
Predprodaja vstopnic za koncert v Kino Šiška:
Predprodajno mesto Eventim v Kino Šiški, Hiša vstopnic (City Park), bencinski servisi Petrola, Kompasove poslovalnice, poslovalnice Big Banga,  Modri študentski servisi, 3DVA, blagajna Hale Tivoli in blagajna Križank.

Internetna prodaja: www.eventim.si, www.koncerti.net in www.vstopnice.com

Več o skupini na: www.elvisjackson.com  ali http://www.myspace.com/elvisjacksonband

Koncertni nastopi:
19.11.09 (A) DUNAJ/ B72
20.11.09 (A) SALZBURG/ Rockhouse (Punk is Dead tour)
21.11.09 (A) ST. POLTEN/ Warehouse (Punk is Dead tour)
28.11.09 (SLO) SEŽANA/ Krasovanje 2010
04.12.09 (BIH) SARAJEVO/ Dom Mladih (Vrlo dobar festival)
09.12.09 (SLO) LJUBLJANA/ Kino Šiška
14.12.09 (D) HANN.MUNDEN/ Kurbelkasten
15.12.09 (D) BOCHUM/ Zeche
16.12.09 (D) DUSSELDORF/ Zakk
17.12.09 (D) MUNSTER/ Sputnik Halle
18.12.09 (D) KIEL/ Die Pumpe

Foto: Dejan Nikolič

Ne zamudi! Metal martinovanje 13. novembra @ Mostovna, Nova Gorica!

Metal Martinovanje: večer, posvečen velikanom heavy in thrash metala! Železni repertoar Iron Maiden in Metallica v živi izvedbi Iron Median in Not'n'Vun!

Tokrat vam ponujamo najboljše. Izjemen večer heavy in thrash metal zvoka, saj bodo za odlično in peklensko vzdušje poskrbeli dve naši najboljši skupini Iron Median in Not'n'Vun, oboji odlični zvočni posnemovalci dveh legendarnih skupin, IRON MAIDEN in METALLICA. Da je kombinacija pravilna in udarna, se je izkazalo na skupnem nastopu, na največkrat na tujem nagrajenem slovenskem poletnem festivalu Lent v Mariboru. Člani skupin so se spoprijateljili in sklenili, da bodo z veseljem še kdaj sodelovali in skupaj pripravili nepozaben večer.




Časovnica:
Vrata: 21:00
DJ Riki ogrevanje: 21:00 – 22:00
Not'n'Vun: 22:30 – 23:45
Iron Median: 23:58 (two minutes to midnight) – 01:17
DJ Riki heavy & rock afterhour



NOT'N'VUN so skupina mladih in talentiranih glasbenikov, ki zadnji dve leti uživajo ugled najboljših slovenskih posnemovalcev Metallice. Medtem ko so se že večkrat dokazali na Štajerskem, bodo tokrat imeli premierni nastop na Primorskem. Bolje pozno, kot nikoli. Podobno kot Iron Median so se nadvse uspešno predstavili pred večdesettisoč-glavo množico na največjem Beer festu v Srbiji. Brez dvoma pa so bili največjih ovacij deležni v rodnem Mariboru, na festivalu Lent. Velja pripomniti, da so člani skupine aktivni v thrash metal skupini I vs. I, ki je pred kraktim tudi predstavila svojo prvo EP izdajo, nastaja pa tudi videospot. Za bobnarja pa imajo v projektu Not'n'Vun Marka Soršaka-Sokija, sicer bobnarja skupine Elvis Jackson. Fantje imajo v programu pesmi iz vseh obdobij najbolj uspešne thrash metal skupine vseh časov.

Posnetki koncerta iz Maribora:
http://www.youtube.com/watch?v=DfFQk3Op8Sc
http://www.youtube.com/watch?v=T6J3YqvaNas
http://www.youtube.com/watch?v=rPs7rhfbG6s&feature=related
I vs I (teaser EP-ja): http://www.youtube.com/watch?v=z4X6EVPzBHs&feature=related

IRON MEDIAN, kot so se v poklon britanskim legendam poimenovali Sergej (vokal), Maco (kitara), Matjaž (kitara), Alen (bas) in Tine (bobni) so premierno nastopili 17. maja pred dvema letoma v klubu Channel Zero na Metelkovi v Ljubljani in poželi ovacije, kakršnih že dolgo ni bilo daleč naokrog! S koncertom, ki je bil hkrati tudi warm-up party pred prihodom Iron Maiden v Ljubljano, so razprodali klub in s tem za dvakrat podrli rekord četrkovih metal večerov v Channel Zeru. Od takrat dalje so vsepovsod, kjer so se pojavili, navdušili. Posebno v spominu ostaja nastop na beograjskem festivalu Beer Fest, kjer so dobesedno »razturili« 30.000-glavo množico pod glavnim odrom! Iron Median so s hitovsko nezgrešljivim repertorarjem »v nulo naštudiranih komadov« in dinamično predstavo ježili kožo publiki, ki je od prve kitice Number Of The Beast do zadnjega refrena Two Minutes To Midnight pela z njimi vsako besedico in solažo, večkrat je bend celo preglasila. Še posebej pri Trooperju, Fear Of The Dark, Aces High in Can I Play With Madness. Mnogi menijo, da je bil nastop povsem primerljiv z originalom. Takšnega odziva niti člani sami niso pričakovali. Predstava, kakršne že dolgo ni bilo in je res ne gre zamuditi!

Posnetka koncerta iz Beer Festa na:
1 del: http://www.youtube.com/watch?v=IdUv428wUiU
2 del: http://www.youtube.com/watch?v=6gxzI-R7S9U

Za koncert boste odšteli: 6  € (rezervacija) na dan koncert 8 €
Rezervacije na: mostovna.rezervacije@gmail.com

Več informacij o večeru na: www.mostovna.com

Več informacij: www.ironmedian.si , www.notnvun.com

Ne zamudi! Dubioza Kolektiv na krajši turneji po Sloveniji!

DUBIOZA KOLEKTIV (Zenica-Sarajevo-Mostar, BiH) etno-dub-reggae-hip-hop-rock

Letošnji nomininarci za MTV Music Awards (Best Adria Act) se bodo v novembru predstavili na treh velikih nastopih v Ljubljani, Novem Mestu in Mariboru! Ne spreglejte!



Dubioza Kolektiv bodo za nastope v Sloveniji dejansko naredili premor na ustvarjanju novih pesmi, ki jih pripravljajo tako za izdajo na domačem prostoru, kot tudi za evropsko tržišče. Oba albuma naj bi bila pripravljena za izdajo do spomladi, medtem pa so fantje iz skupine, česar verjetno javnost v Sloveniji ne pozna, prisotni z glasbo tudi v nekaterih uspešnih filmskih projektih v Bosni in Hercegovini. Omeniti velja, da se Dubioza Kolektiv pojavi v določeni sceni novega celovečernega filma režiserja Jasmina Durakovića, Sevdah za Karima. Brano Jakubović, član skupine, je obenem tudi avtor glasbe za film, v podobni vlogi je tudi kot soavtor glasbe za novi film režiserke Jasmile Žbanić (Grbavica, nagrada Zlati Medved v Berlinu 2006), ki bo na ogled v letu 2010. Dubioza Kolektiv je za film, ki je še v nastajanju, prispevala glavni glasbeni motiv, pesem Blam.

Kar domača javnost, ki redno spremlja čedalje uspešnejšo glasbeno kariero Dubioza Kolektiv, že zelo dobro pozna, pa je, da njihov zvok - dva vokala, odlična ritem sekcija, bošnjaški melos in udarni kitarski rock, ki se oplaja s hipnotičnim reggae zvokom – mnogi primerjajo z bandi, kot so Asian Dub Foundation, Senser in Rage Against The Machine. Na področju Balkana in širše zavoljo različnih etno vplivov ostajajo edinstveni. Temu v prid govorijo številna gostovanja na festivalskih odrih in odmevni klubski nastopi po vsej Evropi. Lani so zasedli glavni oder festivala Exit v Novem Sadu, poleg tega so v preteklosti nastopali tudi na drugih največjih evropskih festivalih, kot sta Sziget in Rototom Sunsplash. Lansko leto so izdali svojo tretjo ploščo »Firma Illegal« (Menart Rec) , ki jo je pospremil provokativni in angažirani spot za komad »Šuti i trpi«. Zasedba se ne omejuje na en sam stil, njihov glasbeni izraz se razteza od reggaeja in duba do rocka, podkrepljen je z besedili, ki so največkrat družbenopolitično kritična. Skozi svojo glasbo predajajo sporočila miru, medsebojnega razumevanja in kritike sistema, katerega žrtev so bili udeleženci zadnje vojne na Balkanu. Edinstvena fuzija glasbe in aktivizma na balkanski način.

Več informacij na njihovi Myspace strani: http://www.myspace.com/dubioza

Oglejte si videospot Firma ilegal, Dubioza kolektiv @ EXIT Festival 2009:
http://www.youtube.com/watch?v=bqY_4WW6vfs

Predprodaja vstopnic za koncert v Kino Šiška:
Predprodajno mesto Eventim v Kino Šiški, Hiša vstopnic (City Park), bencinski servisi Petrola, Kompasove poslovalnice, poslovalnice Big Banga,  Modri študentski servisi, 3DVA, blagajna Hale Tivoli in blagajna Križank.

Internetna prodaja: www.eventim.si, www.koncerti.net in www.vstopnice.com

Več o dogodku v Kino Šiška: http://www.kinosiska.si/sl/dogodki/glasba/2009-11-26/yu_go_serija_3_del_dubioza_kolektiv_bro_in_hain_teny/59/
Jasmin Duraković: http://bs.wikipedia.org/wiki/Jasmin_Durakovi%C4%87
Jasmila Žbanić: http://bs.wikipedia.org/wiki/Jasmila_%C5%BDbani%C4%87

KONCERTNI DATUMI:
26.11.09 LJUBLJANA/ Kino Šiška (v okviru 3.YU-GO večera skupaj še z BRO in Hain Teny) ob 21.00
27.11.09 NOVO MESTO/ Lokalpatriot
28.11.09 MARIBOR/ ŠTUK

ponedeljek, 02. november 2009

Ne zamudi! Multiball 4. novembra @ Orto bar, LJ!

V sredo, 4. novembra ob 21. uri ne zamudite koncerta celjskih punk rockerjev Multiball s posebnimi gosti Nylon Heart Attack (San Francisco, ZDA)!




Celjskim melodičnim punk rokerjem se zadnje čase kar precej dogaja na tujem. Obveščali smo že, da so za nemško založbo izdali svoj tretji album »The days that follow..«, za katerega so v nemških medijih deležni dobrih kritik.   

Multiball so v soboto, 31.10.09 kot predskupina slovite švedske punk rock skupine No Fun At All uspešno koncertirali v Bruggu v Belgiji... Kmalu jih pričakujemo v Ljubljani.

Fantje so se odločili na koncert povabiti vse, ki skupine v 6-ih letih delovanja še niso imeli priložnost videti na odru, zato so pripravili tudi posebno akcijo. Cena vstopnice bo tokrat znižanih 5 Eur, za vse, ki si želite kupiti album »The Days that Follow..« pa boste tokrat precej prihranili, saj boste za 8 Eur imeli v rokah vstopnico za koncert in CD.

Poleg MULTIBALL in Slovinjen, bodo predskupina tudi posebni gostje koncerta, NYLON HEART ATACK iz ZDA, ki jih bomo najlažje označili kot glasne in »umazane« ulične rokerje z vplivi punka, glama in so nadvse primerni za vse fane Iggyja Popa in The Stooges. Več o skupini, ki se mudi na svoji prvi evropski oz. bolje rečeno balkanski turneji, najdete na: http://www.myspace.com/nylonheartattack

Posebni gostje: NYLON HEART ATTACK:  http://www.myspace.com/nylonheartattack
Več o Multiball: http://www.myspace.com/multiball
Več o predskupini Slovinjen: http://www.myspace.com/slovinjen
Več o Orto baru: http://www.orto-bar.com

TIMING KONCERTA:
Slovinjen: 21:00 – 21.45
NYLON HEART ATTACK: 22.00 – 22:30
MULTIBALL: 22:45 – 24:00

Album »The Days that follow...« skupine Multiball je bi zaenkrat deležen dobrega odziva v Nemških medijih:

AUTONA: http://autona.com/reviews/reviews/0910/cd-review-multiball-the-days-that-follow-antstreet-records.html

FFM ROCK: http://allover-ffm-rock.de/joomla/index.php?option=com_content&task=view&id=4845&Itemid=91&mosmsg=Danke+f%FCr+deine+Stimme%21

SCARED FOR LIFE: http://www.smalltowncriminals.de/newsfl/content/modules/news/article.php?storyid=5506

POWERMETAL: http://www.powermetal.de/review/review-Multiball/The_Days_That_Follow___,14598.html

METALINSIDE: http://www.metalinside.de/frame.php?url=http://www.metalinside.de/review.php?id=11534

ROCKTIMES: http://www.rocktimes.de/gesamt/m/multiball/the_days_that_follow.html

IN YOUR FACE: http://www.in-your-face.de/reviews/multiball-the-days-that-follow

HANDLEMEDOWN: http://www.handlemedown.de/index.php?option=com_simple_review&Itemid=40&review=18047-Multiball-The-Days-That-Follow

EVIL ROCKS HARD: http://www.evilrockshard.net/de/magazin/reviews.s.14.3065.multiball-thedaysthatfollow.html

GOTV v power play listi: http://www.gotv.at/hostedby_detail.php?id=1468

PR

Ne zamudi! Skupini Rock Shock in Mit na Rock stik turneji!

Po uradni promociji prvenca Rock Shock v Orto klubu, ki je bil napolnjen do zadnjega kotička, so se Rock Shock odpravili na promocijsko turnejo v živo. Vsa stvar pa je takoj dobila večje razsežnosti, ko so se šokantni rockerji združili za skupno turnejo še z rock bandom MIT. Rock Shock bodo na turneji predstavili svež album z naslovom Rock Shock, MIT pa ploščo Stik. 

Rock Shock so ena tistih glasbenih skupin, ki dokazujejo, da je melodičen in kvaliteten rock še kako živ! Njihov nastop združuje glasbo 80-tih ter današnji rock, v ospredje pa postavlja kitarske riffe in spevne vokalne linije.



Skupina MIT pa je tiste vrste skupina, ki se skupaj z bogatimi in grobimi kitarskimi zvoki razgalja v močan moderni liberalno - poetični rock.

Vsekakor gre za turnejo, kot je v naši državi še ni bilo! Skupini sta na turneji ROCK STIK obiskali že nekaj mest, v prihajajočih tednih tega leta jih čakajo še koncerti v Mariboru, Kranju, Postojni, Kopru in Tržiču. Skupna turneja pa se bo nadaljevala tudi v prvih mesecih leta 2010.

O tem, zakaj so se Rock Shock in MIT odločili za skupno turnejo:

Matej, vokalist skupine Rock Shock pa pravi, da so s skupino MIT v preteklosti že stali na istih odrih in se s fanti dobro ujeli, zato so se odločili za sodelovanje, da publiki skupaj ponudijo dvojno dozo rock'n'rolla. Namen turneje je predvsem predstaviti glasbo obeh plošč v živo na odru.

Matevž, kitarist skupine MIT pravi, da skupina o poti svoje legende širi naprej dobro svoje vesti in jo pošilja Vam, da bi skupaj ustvarjali Mit. Tokrat skupaj s skupino Rock Shock. Pravi prijatelji so že nastopili skupaj in koncert je bil odličen, tako da nekaj podobnega obljubljajo tudi tokrat. Koncertnih datumov je precej po vsej Sloveniji, tako da nas čaka vesela jesen, ki se bo potegnila do zime.

DATUMI KONCERTOV:
2.11.2009 ŠTUK - Maribor
7.11.2009  Mitnica - Kranj
5.12.2009  EPIC - Postojna
12.12. 2009 Snack bar - Koper
26.12. 2009 - Prednovoletni koncert - Tržič

Recenzija nove plošče Rock Shock na portalu SIOL: http://www.siol.net/trendi/glasba/ocene_albumov/2009/10/rock_shock.aspx

PR

sobota, 31. oktober 2009

Ne zamudi! Tide 12. novembra @ Sub Sub, LJ!

Premiera videospota in predstavitev nove plošče Regeneration zasedbe Tide, se bo zgodila 12. novembra v ljubljanskem klubu Sub Sub.



V slabih štirih letih so TIDE udarili že s svojo tretjo ploščo. Album Regeneration je izšel 19. oktobra, samo v prvem tednu predprodaje pa se je prodalo že 100 izvodov, kar je številka, ki je marsikatera skupina v teh črnih časih glasbene industrije ne doseže niti v več mesecih, ali celo v letu dni. TIDE se prav tako ponašajo s številnimi nastopi doma in v tujini, v preteklosti pa so nastopili že kot predskupina glasbenih velikanov Iron Maiden in Uriah Heep. Koncertna predstavitev plošče Regeneration bo 12. novembra ob 21.00 v ljubljanskem klubu SubSub, kjer boste le ta dan dobili album Regeneration tudi po posebni ceni. Takoj po izidu nove plošče na slovenskem trgu, so se za izdajo le-te začele zanimati tudi tuje založbe, kar ni presenečenje, saj so TIDE zvokovno vedno veljali za band, ki se lahko žanrsko in produkcijsko kosa z evropsko in celo svetovno produkcijo.
Nova plošča, ki je bila v celoti narejena na Nizozemskem, je še bolj drzna, drugačna in predvsem moderna, avtor glasbe in besedil, pevec in ustanovni član skupine TIDE, Kevin Koradin, pa je mnenja, da je Regeneration najbolj osebni album doslej. »Rdeča nit plošče je zrelost, iskrenost, spremembe in želja po nečem novem, s pogledom v prihodnost«, še dodaja Kevin.
Prvi single Adieu je že dobil vizualno podobo, za katero je poskrbel režiser Miloš Radosavljevič, direktor fotografije je bil Matjaž Kenda, producent pa Miloš Srdić. Skupini Tide sta se v zgodbi, ki se prepleta skozi spot pridružila tudi »demon« in »black Alice« Maruša Ojsteršek.

Premierno si lahko spot Adieu ogledate v ponedeljek, 2. novembra ob 19.30 na MTV.

Foto: Miloš Radosavljevič
 

PR

Ne zamudi! Isis, Dälek in Transitional 17. novembra @ Kino Šiška, LJ!

V tretje gre rado, v četrto pa očitno še mnogo raje. K nam se bodo namreč spet podali naši in vaši koncertni silaki, metalni ezoteriki Isis, ta čas eni najbolj uglednih in vplivnih podzemnih skupin, kar nesporno dokazuje tudi letošnja nagrada ameriške glasbene revije Revolver za "Best Underground Metal Act". Poleg monume(n)talnih Isis se bo iz štaba Ipecaca zglasil redni povratnik, neumorni stihotvorec Dälek, za popolno zvočno doživetje pa bodo v sprevodu marširali še novopečeni doom-industrialni stručkoti Transitional. Tokrat vsi skupaj prvič v stolnici novega "duhovnega" centra.



ISIS (Kalifornija, ZDA)
Druščina Isis že vse od konca devetdesetih let fabricira gromozanske zvočne podvige, prepredene z umerjenim doziranjem hardcorovskih, metalnih ter spiritualnih prvin. Okorno, kotalečo, bobnečo, turbulentno in predvsem atmosferično metaliziranost je peterica po epsko razgrnila med skrajnosti, ki se raztezajo od peklenskega butanja do nebeške blagoglasnosti, za kar je še zmerom najprikladnejša lokacija Pattonovo grmeče oporišče Ipecac Recordings. Sicer pa je Aaron Turner, glavar zasedbe Isis, lastnik zelo marljive založbe Hydra Head, kjer domuje lepo število vidnih izvajalcev, mdr. Boris, Kayo Dot, Jesu in Lustmord.

Postava:
Jeff Caxide - bas
Aaron Turner - kitara, vokal
Aaron Harris - bobni
Michael Gallagher - kitara
Bryant Meyer - klaviature, kitara, vokal

Poslednji album:
Wavering Radiant (Ipecac, 2009)

www.isistheband.com
www.myspace.com/sgnl05

DÄLEK (New Jersey, ZDA)
Will Brooks oz. Dälek in Alap Momin (Oktopus) sta primarni navdih poiskala v surovem rentačenju bendov a la Public Enemy in Eric B. & Rakim, vendar ob tem ne smemo zanemariti njunega vsrkavanja krautrocka, jazza, psihedelije, beatnikov ter afriške in azijske godbe. Latentna heterogenost Dälekovih zvočnih monologov se ne odslikava samo v dvoumnih, izzivalnih naslovih plošč, ampak tudi v kompaktni partituri eksperimentalno zastavljenih kompozicij. Dälek skušata narediti tisto, kar so nekoč počeli stari mojstri "gobcanja". Hip-hopu se trudita povrniti svobodnega duha, ki je z leti vse bolj izginjal in hlapel.

Postava:
Dälek - MC
Oktopus - mašinerija

Poslednji album:
Gutter Tactics (Ipecac, 2009)

TRANSITIONAL (VB)
Nedavno spočetje Transitional je maslo Kevina Laske (Novatron), ki je zraven privabil starosto industrijskega rocka, Davea Cochranea (Head Of David, God, Jesu), ter pozneje tudi izkušenega Phila Petrocellija (Trey Gunn, The Living Jarboe, Bill Laswell). Trojica uprizarja letargično in sopihajoče glasbeno vzdušje, ki premore nemalo sladke morbidnosti, saj pretežno sledi stopinjam Swans in Godflesh. Odtisi zadnjih so še posebej globoki, kajti "nadzornik" izvedbe je bil sam Justin K Broadrick. Za tiste, ki ne ljubite naglice.

Postava:
Kevin - glas, kitara, sintetizator, elektronika
Dave - bas
Phil - bobni

Poslednji, še topel album:
Stomach Of The Sun (Conspiracy Records, 2009)

PR

petek, 30. oktober 2009

Ne zamudi! Kris Kristofferson 4. novembra @ Orpheum, Gradec, Avstrija!

Vojo Concerts in Orpheum Graz predstavljata ...

Kris Kristofferson. Legendarni ameriški country glasbenik, igralec, tekstopisec, Grammyjev nagrajenec. Gospod, ki se ga morda spomnite iz filmov, kot so Rezilo, Maščevanje, Planet opic ali Mu pač ni do tebe, je v začetku letošnje jeseni izdal svoj novi studijski plošček "Closer to the Bone". V sklopu promocijske turneje se bo te dni mudil v sosednjem Gradcu, kjer bo v sredo, 4. novembra, nastopil v tamkajšnjem Orpheumu.




Več informacij o dogodku in nakupu oz. rezervaciji vstopnic najdete na uradni spletni strani graškega Orpheuma (klik).

Recenzija albuma: TV on the Radio - Dear Science

Kaj vam je ljubše? Televizija ali radio? Ali so to morda TV on the Radio? Bend, ki je leta 2001 nastal v New Yorku, je septembra izdal svoj četrti studijski album »Dear Science«. Eksperimentalni rock za vse in vsakogar. To dokazuje tudi ameriška Billboardova lestvica dvestotih najbolje prodajanih albumov. Omenjeni plošček se je dobre tri mesece po izdaji zavihtel na zavidljivo dvanajsto mesto, kar pa niti ne preseneča, saj je skupno noto ubralo pet odličnih multi instrumentalnih glasbenikov in vsestranskih umetnikov. »Dear Science« je plošček enajstih skladb, katerih večinska avtorja sta producent in vokalist Tunde Adebimpe ter kitarist, basist in vokalist Kyp Malone.



TV on the Radio, ki veljajo za ene bolj inovativnih njujorških bendov, album začnejo s »papapapa – papapa pa« pesmijo »Halfway Home«. Na prvo poslušanje ni pesem nič posebnega. Še več, zamika te celo, da bi zgoščenko kar takoj vzel iz predvajalnika. Zakaj? Ker je ta, na trenutke rahlo depresivna skladba, pri kateri se TVOTR pridružil flavtist Martin Perna, nič drugega kot petminutno jamranje o iskanju samega sebe. Podobno vzdušje se nadaljuje tudi v »Crying«. Le da proti koncu postane ritem bolj živahen, še posebej, ko se pridružijo saksofon (Stuart Bogie), trobenta (Eric Biondo), trombon (Aaron Johnson) in »šejker« (Yoshi Takamasa). »Dancing Shooes« je napram prvima dvema komadoma pravo nasprotje. Začne se mnogo bolj poskočno in kmalu začnejo trzati tudi prsti. Svoje pristavita še saksofonista, že prej omenjeni Stuart Bogie ter Colin Stetson. Sledi melanholična »Stork & Owl«, ki je ravno pravšnja za sprostitev vseh čutov. Nežni zvoki violin (Janis Shen in Claudia Chopek), čela (Eleanor Norton) in viole (Lara Hicks) ter Tundejev vokal ustvarijo pomirjujoče vzdušje. Priporočam poslušanje po napornem dnevu v službi. Premik v skrajnost je začutiti tudi pri instrumentalno bogati »Golden Age«, saj pri tej skladbi sodeluje skoraj cel orkester: že omenjeni saksofonist Bogie, trobentaš Biondo, trombonist Johnsson, vse štiri godalke iz prejšnje pesmi in Yoshi Takamasa, ki je tokrat poprijel za konge in zvončke. Komad, ki na začetku ubere nekaj reggae ritmov, je še eden tistih, ki bi ga uvrstili v kategorijo z naslovom »Pomirjujoče«. Ravno na polovici albuma se nahaja »Family Tree«, kjer TV on the Radio v skladbo prvič vključijo klavir. Čeprav se mirnejši ritem nadaljuje tudi v nadaljevanju albuma, je »Red Dress« pravi biser, saj zveni mnogo bolj… Hmm, »disco«? Vsekakor pa živahneje. Na ustaljene, nikakor pa ne iste tirnice nas nato popelje »Love Dog«, ki pa ni prava izbira za ustvaritev romantičnega ozračja. Če že ne besedilo, bo »čudno« izpadlo žabje reganje na koncu pesmi. Eden izmed vrhuncev je tudi »Shout Me Out«. V ozadju tiho brenkanje kitar v reggae ritmih, svoje dodata tudi čist in nepopačen Tundejev vokal in rahlo religiozno besedilo. »Lord it`s you`ve got loss, Come on, shout me out«. Za glasnejši zaključek poskrbita »DLZ« in »Lover`s Day«. Slednji je tudi najdaljši komad na ploščku.

Adempe in druščina ter ostali sodelujoči glasbeniki so ustvarili album, na katerem nista enaki niti dve pesmi. Ritem variira od rahlo depresivne (»Halfway Home«) pa do pretirano poskočne note (»Red Dress«). Kljub vsemu, po napornem dnevu se prileže poslušanje tega ploščka.

Seznam skladb:
1. Halfway Home
2. Crying
3. Dancing Choose
4. Stork & Owl
5. Golden Age
6. Family Tree
7. Red Dress
8. Love Dog
9. Shout Me Out
10. DLZ
11. Lover`s Day

Dolžina albuma:
00:50:03

Zasedba:
Tunde Adebimpe – vokal
Kyp Malone – vokal, kitara, bas kitara, klaviature
David Andrew Sitek – programiranje, kitara, bas kitara, klaviature
Gerard A. Smith – bas kitara, orgle, klaviature
Jallel Bunton – bobni, kitara, klaviature, bas kitara, programiranje

Produkcija:
David Andrew Sitek

Leto izdaje:
2008

Založba:
Touch and Go Records

Recenzija albuma: Late of the Pier - Fantasy Black Channel

Predstavljajte si glasbeni koktajl, katerega glavne sestavine so Gary Numan, Brian Eno, Frank Zappa, Stephen Dubrich, Bill Nelson, Metronomy in Klaxons. In če vse skupaj začinimo še z izrazito uporabo električnih klaviatur ter zvokom podobnim pokvarjeni lajni, dobimo angleško elektro/glam/trash zasedbo Late of The Pier. Fantje so že s svojim prvim singlom »Space And The Woods« izdanim marca 2007 napovedali, da se v prekomerno zasičeni glasbeni industriji in poplavi takšnih in drugačnih »instant« »boy« bendov obetajo drugačni časi. Kvaliteta, skrita za nenavadnim imenom. 



Četverico najstnikov je pod svoje okrilje vzela nemška založba Parlophone records in tako je luč sveta 11. avgusta letos ugledal njihov debitantski album »Fantasy Black Channel«. Novorojenček se začne z instrumentalnim »Hot Tent Blues«, ki z zvokom kitar s konca sedemdesetih ostro zareže skozi uho. Če se žaganje kitar na začetku zdi nasprotujoče naslovu, se po minuti poslušanja končno izkaže, da je v tem minuto in šestnajst sekund dolgem komadu tudi nekaj bluesovskega. To se nadaljuje v drugi komad »Broken«, kjer Samuel Dust končno odpre usta. Verz »Didn`t sleep last night, couldn`t come down« se verjetno vsem zdi še kako preveč znan. Enoličnost, ki smo ji priča na začetku, prekine odličen solažni kitarski vložek. Komad zaključi t.i. »skrečanje«, ki se skoraj brez prekinitve nadaljuje v mnogo bolj poskočen že omenjen prvi singel »Space And The Woods«, kjer gre za iskanje samih sebe. Ali so se fantje našli ali ne, presodite sami. »The Bears Are Coming« je tretji izdani singel s ploščka in gotove eden instrumentalno zanimivejših komadov. Popestrijo ga prav zvoki afriških tolkal, ki so intenzivnejši na začetku, proti koncu pa počasi zatonejo. Nekje na sredini se ponovno pojavi »skrečanje« iz katerega za trenutek preidemo na pijansko veselico, kakršno so v filmu Titanik v podpalubju uprizorili potniki iz nižjega razreda. Ples, prepevanje in tolčenje po vrčkih piva. Za konec pa nabijanje šibrovke in razbijanje kozarcev. Kot nekakšna standardna scena iz ameriških filmov. Se vam zdi znano? Očitno je v modi tudi sposojanje verzov komadov od drugih izvajalcev. Če je ta trend začel Kid Rock s t.i. hitom poletja »All Summer Long«, ga očitno nadaljujejo prav Late Of The Pier. Ob poslušanju komada naletimo na presenetljivo podrobnost z legendarnim »Shine On You Crazy Diamond« še bolj legendarnih Pink Floyd, le da so ga LOTP priredili v malce bolj temačen »Shine on your nightmare, shine through the tears«. Veselica se nadaljuje v »Random Firl«, le da se tu pojavi v drugačni obliki. Predstavljajte si živčnega moža, sedečega za mizo, ki vztrajno in konstantno tolče z žlico po mizi, otroci pa v svojem igralnem kotičku pritiskajo na cvileče oglašajoče se igrače. Kaos, ki si ga nihče ne želi. Žena oz. mati, ki je na robu živčnega zloma, se na koncu od vsega hudega znajde »in tha closet«.

Točno na polovici albuma poleg nog poskoči tudi srce. »Heartbeat« nikogar ne obdrži na stolu. Poleg vsega se zdi že nekako prej slišan. Svež veter zapiha z »Whitesnake«. Odličen, z glam-punkom obogaten komad se zdi vsemu prej omenjenemu pravo nasprotje. Kot pravijo – »oldies goldies«. Kaj ima »VW« skupnega z avtomobilskim koncernom ni jasno. Ima pa na koncu z malce groze navdihnjen skoraj docela instrumentalen komad povsem jasno sporočilo: »Garbage! Can you smell socks?«. Še najbolj jasno sporočilo »I wanna be your friend« izmed vseh besedil na albumu, dobimo med »Focker«, kjer se Samuel tokrat vrne s svojim popačenim glasom. Če smo prej govorili o šibrovkah in podobnem, so fantje za zaključek posegli po električnih brusilkah. Sicer ne dobesedno, a kljub temu zanimivo. Bolj kot vse pesmi na albumu izstopa »The Enemy Are The Future«. Rahlo kontroverzen naslov ponuja bolj na tolkalih in bobnih bazirano glasbo. Seveda ne gre mimo vokala, ki variira od glasu podobnega Miki do takšnega, s katerim je v svojih časih zapeljeval Jim Morrison.

Plošček zaključita »Mad Dogs And Englishman« z rahlo ponavljajočim se ritmom, ter »Bathroom Gurgle«. Slednji je bil drugi izdani singel, ki je prav gotovo pripomogel k večji prepoznavnosti LOTP. Kljub številnim priredbam, ki jih je komad že doživel, originalna verzija še vedno zveni najbolje. Ko se vam plošček odvrti do konca, ga še ne vzemite iz predvajalnika. Vsebuje namreč še skriti in rahlo srhljivi komad »No time«, ki je pravo nasprotje vsemu prej slišanemu.

Late Of The Pier so s svojo unikatno, progresivno in inovativno glasbo ponudili nekaj drugačnega. Nekaj, kar niti kritiki niti poslušalci niso vajeni. Zatorej nekateri album kujejo v zvezde, drugim se zdi njihova glasba nesmiselna. Kljub vsemu velja eno – izpad programa še nikoli ni bil tako zabaven.

Seznam skladb:
1. Hot Tent Blues
2. Broken
3. Space And The Woods
4. The Bears Are Coming
5. Random Firl
6. Heartbeat
7. Whitesnake
8. VW
9. Focker
10. The Enemy Are The Future
11. Mad Dogs And Englishman
12. Bathroom Gurgle
+ "skriti" No Time

Dolžina albuma:
00:42:06

Zasedba:
Samuel Dust (petje, brenkanje, "skrečanje")
Francis Dance (brenkanje, tresenje polic)
Red Dog Consuela (razbijanje po bobnih)
Jack Paradise ("chaos pad")

Produkcija:
Erol Alkan

Leto izdaje:
2008

Založba:
Parlophone Records

četrtek, 29. oktober 2009

Ne zamudi! Nick Oliveri 13. novembra @ Menza pri koritu!

V petek, 13. novembra, se v ljubljanski Menzi pri koritu (Metelkova mesto) obeta nepozaben koncert Nicka Oliverija, člana mnogih odmevnih zasedb. Prav tako ne prezrite njegovega nastopa naslednji dan v črnomaljskem MKKju!




NICK OLIVERI
(QOTSA, Kyuss, Mondo Generator, The Dwarwes, The Knives)

Mož s kozjo bradico, tvorec zvočne podobe številnih zasedb, je pri vseh projektih sprva sodeloval s prijateljem iz otroštva - zapuščina punkerske mladosti je v Oliverijeve linije zasidrala neposrednost, hitrost in angažirano pozo, kar je prakticiral že kot ustanovitveni član Kyuss. Po ločitvi z Joshom Hommeom je bradati, pogosto slečeni Nick Oliveri pustil prazno vrzel v Queens of the Stone Age, kar je zasedbi prineslo manko hvalospevov ob nadaljnjih dveh izdajah. Kreativni Oliveri je član šok-punkovske zasedbe The Dwarves, losangeleških hard-rockerjev The Knives, nadaljuje pa tudi z delom lastnega punk-metalskega projekta Mondo Generator. Da ubeži dolgčasu je v začetku oktobra izdal še sveži album, ki ga bo ponesel na jesensko turnejo in je v bogati diskografiji kalifornijskega virtuoza zapisan kot druga solo plošča. Tokrat ponuja akustične priredbe bendov, v katerih je igral, in nekaj priljubljenih komadov, med katerimi najdemo dela Raw Power, G.G. Allina ter The Misfits.

Death Acoustic uspešno poimenuje karakter glasbe; ta je brutalen in sovražno nastrojen, kot dosedanji opus, s katerim si je pridobil status zastrašujočega izobčenca. "I live of straight booze, I just don't fucking care" sta verza, v katerih je našel persono in jo ponuja na pladnju v vsej svoji direktnosti. Čeprav z intenzivnostjo in močjo skladb, še posebaj s predelavo QOTSA klasike Gonna Leave You, opomni na potentno preteklo sodelovanje, je težko pričakovati, da je Josh Homme v izpovedih prepoznal sentiment spremenjenega prijatelja. Nick Oliveri ostaja brezkompromisen, angažiran in neposreden, kar še najbolje prezentira v lastni glasbi, na lastnih nastopih.

http://www.myspace.com/nickoliveri


COJONES


V sklopu ljubljanskega koncerta bodo kot gostje nastopili zmagovalci letošnjega YounGunZ natečaja, zagrebški stoner-grunge ambasadorji Cojones. "Bend z jajci" zaznamujeta odrska energija in udarnost glasbe, ki so jo na obeh evropskih turnejah že predstavljali tudi pri nas.

PR

sreda, 28. oktober 2009

Intervju: Joel Michael Stroetzel [Killswitch Engage]

[B - side]: Ste skupina s tremi preprostimi pravili: brez bližnjic, kompromisov in korakov nazaj. To ste dokazali s štirimi odličnimi albumi, na poti je že peti. Zakaj ste se že drugič odločili samo-nasloviti album?

Joel Michael Stroetzel: Naša odločitev je res malce čudna, vendar smo pri tem albumu ubrali popolnoma drugačno pot, celoten snemalni postopek, producenta … Vse skupaj je kot nov začetek.

[B - side]: Zakaj nov začetek?

Joel: Poskušamo ubrati nov zvok, saj sta si zadnja dva albuma precej podobna.

[B - side]: Kateri so vaši ključni vpliv na novo ploščo?

Joel: Vpliv metala se pozna predvsem na kitarah. Več je kitarskih rifov po vzoru evropskih metal skupin, npr. In Flames, Soil Work … Poslušali smo veliko skupin, iz katerih smo potem črpali vplive.

[B - side]: V preteklem letu ste bili na turneji z Disturbed, letos s Slipknot. Kakšna se vam je zdela turneja?

Joel: Z Disturbed smo igrali na njihovi kanadski turneji, s Slipknot pa letos na dveh njihovih koncertih.

[B - side]: S Slipknot ste igrali v Zagrebu.

Joel: Koncert je bil super, resnično smo uživali. Fantje so neverjetni.

[B - side]: Kje bolj uživate – v studiu ali na odru?

Joel: Vsega po malem. Uživamo, ko smo na odru, nato pa si vzamemo odmor in uživamo v studiu med snemanjem.

[B - side]: Zadnje čase nastopate na vse večjih prizoriščih. Vam je ljubše nastopati v majhnih klubih, kjer je vzdušje bolj intimno, ali pred večjimi množicami?

Joel: Pri večjih množicah je vedno nekaj neverjetnega, vendar vseeno raje igramo pred manjšo množico, kjer publika ve kdo smo, od kod prihajamo in kaj delamo. Publika je tik ob tvojem obrazu, ti vidiš njihove … Na večjih festivalih je publika včasih tako daleč od tebe, da pozabiš, za koga igraš.

[B - side]: Če se vrnemo nekaj let nazaj… Leta 2004 ste bili z albumom »The End Of Heartache«, prvim z novim pevcem Howardom Jonesom, nominirani za prestižno glasbeno nagrado Grammy. Kako je ta dogodek vplival na vaša življenja, kariero?

Joel: Zdelo se nam je nekako čudno, neverjetno. Nihče ni verjel, da je res. Naš manager nam je poslal elektronsko sporočilo, iz katerega smo razbrali, da gre zares. S Howardom smo imeli srečo, da smo našli pevca, ki bi uspešno prevzel Jessejevo nalogo. Ta je vsekakor imel veliko oboževalcev, zato Howardova nova naloga ni bila lahka. Ne le, da je moral prevzeti vse Jessejevo breme, ustvariti je moral tudi svojo podobo. Vsekakor je to skupino spremenilo na bolje.


Foto: Barbara Milharčič

Igra zvoka, barv, oblik in provokacije ali Chicks on Speed v Gala hali!

Človeška ustvarjalnost je brezmejna in dokaz za to so v petek, 9. oktobra v ljubljanski Gala Hali ponudile Chicks on Speed.

Dvojec Melissa Logan in Alex Murray – Leslie, katerima se je na tokratni turneji pridružila še Faustine Kopiejwski iz skupine KokoVonNapoo, sta utelešenje igre barv, oblik, zvoka in provokacije. Dekleta brez predsodkov so v prestolnici nastopila v sklopu mednarodnega festivala sodobnih umetnosti »Mesto žensk«, ki ga letos že v petnajsti ponovitvi prireja slovensko Društvo za promocijo žensk v kulturi. Za ogrevanje pred in zabavo po nastopu »kokošk« sta poskrbeli odlični DJ KAA in DJane Sladka.



Korenine kolektiva Chicks on Speed segajo v leto 1997, ko so se Logan, Murray in Kiki Moorse srečale na umetniški akademiji v Münchnu in kmalu zatem ustanovile umetniško skupino, ki je svoje ideje izražala skozi glasbo, podprto z video- in grafičnimi instalacijami, zanimivimi instrumenti in raznobarvnimi kostumi. Čeprav je njihova glasba v grobem opredeljena kot electroclash, je več kot to. Podkrepljena je s prvinami ruralnega panka, trasha, popa in hip-hopa, s čimer usmerjajo pozornost poslušalcev sebi v prid. In ti imajo zagotovo kaj slišati in videti. V malce več kot desetletju delovanja so kokoške izdale pet studijskih albumov, se pojavile na mnogih kompilacijskih ploščah in ustvarile zavidljivo število remiksov. Ena prvih prodornejših uspešnic je skladba »We Don`t Play Guitars«, ki je pri njihovi lastni založbi Chicks on Speed Records izšla leta 2003.




Poleg glasbe se Chicks on Speed, ki kot dvojec deluje od leta 2005 (Moorsova se je posvetila samostojni karieri), udejstvujejo tudi v modi – skozi organizacijo modnih dogodkov in oblikovanjem kostumov, kar se odraža tudi na odru. Četudi je njihova diskografija še tako bogata, sta se dekleti, ob podpori Kopiejwske za tolkali, v Ljubljani posvetili predvsem zadnjima samostojnima dolgometražnima ploščkoma »99 Cents« (2003) in »Cutting the Edge« (2009), izdanima pri njihovi, prej omenjeni lastni založbi. Večer so tako zaznamovale »Wordy Rappinghood«, »Fashion Rules!«, »Shooting from the Hip«, »We Don`t Play Guitars« s prvega omenjenega ploščka, ter »Art Rules«, »Extended Paintbrush«, »Super Surfer Girl« z njihovega zadnjega studijskega albuma. Pozornost je pritegnil tudi na prelomu tisočletja izdani plošček »Will Save Us All« s skladbama »Glamour Girl« in nemško »Kaltes Klares Wasser«, ki je večer tudi zaključila.




Sprva malce zadržana nekaj več kot sto glava publika se je kmalu prepustila nepredvidljivim ritmom in na trenutke kritičnim besedilom, ki jih ne podpirajo tradicionalni instrumenti, kot so kitara, bas kitara ali bobni. Edini »tradicionalni« instrument je saksofon, ki ga med nekaterimi skladbami kroti gospodična Logan. Vsestranski umetnici raje poprimeta za kos drevesnega debla in škarje, s katerima dopolnjujeta in bogatita predposneto elektronsko podlago. Naj se sliši še tako nenavadno, od tako kreativne dvojice kaj drugega niti ne bi pričakovali. Piko na i njunemu celotnemu performansu postavijo tudi video projekcije, ki v večini primerov prikazujejo goloto ter problematiko premladih in presuhih manekenk, obsedenih s konfekcijsko številko nič.

Foto: Antonio Per [Vragolina.eu]

sreda, 29. april 2009

Recenzija albuma: Monkey - Journey to the West

Za vse je kriva želja po eksperimentiranju in preizkušanju različnih glasbil v različnih glasbenih zvrsteh, želja po povezovanju popularne in klasične glasbe. Po omenjenem najbolj slovi Damon Albarn, vodja skupin Blur in Gorillaz, ki še danes predstavlja neponovljiv fenomen. Njegov najnovejši projekt je glasba, ki jo je pripravil za scenski spektakel »Monkey: Journey to the West«, pri katerem je sodelovalo blizu petsto oseb. Vse to samo zato, da bi povedali več kot štiristo let staro zgodbo avtorja Wu Cheng-ena o neodgovorni Opici, ki se s svojimi družabniki odpravi na pustolovščin polno popotovanje v Indijo z namenom Kitajski vrniti ukradene verske spise. Kljub igrivim, na trenutke rahlo opolzkim tonom in pisanim karakterjem, ima zgodba zelo resno sporočilo: temelji na duhovni spreobrnitvi in rasti, kar je kitajskim otrokom skupno še danes. Ta starodavna pripoved velja za eno izmed štirih velikih novel kitajske literature.



Najnovejša scenska uprizoritev pri kateri je Albarn sodeloval s starim znancem Jamiem Hewlettom (Gorillaz; scena in kostumi) in režiserjem in igralcem kitajskega rodu Chen Shi-zhengom, temelji na »cirkuški operi« in predstavlja triumf med starim in novim, videnim in slišanim, Vzhodom in Zahodom. Z drugimi besedami: gre za povezavo med Beijingom, Dalianom, Parizom, Londonom in Manchestrom na eni, ter gimnastiko, petjem, plesom, animacijo in osupljivo video projekcijo na drugi strani. Pri omenjeni odrski uprizoritvi sodeluje preko sedemdeset kitajskih akrobatov in igralcev. Premierno predstavitev so uprizorili 28.junija lani na mednarodnem festivalu v Manchestru, septembra pa se je porodila ideja izdati plošček s to nenavadno, mistično glasbo.

Pričujoč, skoraj petdeset minutni album, je pod Albarnovo taktirko ustvarila zasedba približno stotih glasbenikov Kitajskega orkestra iz Velike Britanije. Združili so tradicionalne kitajske instrumente, kot so pipa (brenkalo, imenovano tudi plunka), guzheng (instrument podoben citram), zhongruan (podoben pipi) s klasičnimi »zahodnimi« instrumenti. Posebej za ta projekt so uporabili analogni sintisajzer, s katerim so nadomestili zvok avtomobilskih hup na prometnih kitajskih cestah. Kaos brez konca in kraja. Glasba, ki je v enem trenutku vesela in poskočna, v drugem pa pretirano srhljiva in morbidna, pričara izrazito dramatično ozračje. Širok spekter glasbenih stilov vseh dvaindvajsetih skladb ustvari neko celoto, zaradi česar so potešena ušesa tudi najbolj zahtevnih poslušalcev.

Damon Albarn vedno znova dokazuje, da se zna z vsakim novim projektom integrirati v različne glasbe sveta. Britansko pop sceno je več kot očitno pustil daleč za seboj. Nasvidenje preteklost, dobrodošla prihodnost.

Seznam skladb:
1. Monkey's World
2. Monkey Travels
3. Into the Eastern Sea
4. The Living Sea
5. The Dragon King
6. Iron Rod
7. Out of the Eastern Sea
8. Heavenly Peach Banquet
9. Battle in Heaven
10. O Mi To Fu
11. Whisper
12. Tripitaka's Curse
13. Confessions of a Pig
14. Sandy the River Demon
15. March of the Volunteers
16. The White Skeleton Demon
17. Monk's Song
18. I love Buddha
19. March of the Iron Army
20. Pigsy in Space
21. Monkey Bee
22. Disappearing Volcano

Dolžina albuma:
00:48:02

Zasedba:
VOKALI: Fei Yang, Zeng Li, Tang Ling, Wang Wei, Fan Zhunquing, Wang Yingsi, Zhang Wei, Xu Xiouxia, Fan Tongzhou, Dou Wing, Jia Ruhan, He Zijun, Zhou Haolu, Xu Keija, Gisele Edwards, Tang Ling, Pevski zbor Mountain Village
ORKESTER:
VIOLINA: Oli Langford, Kotono Sato, Stella Page, Antonia Pagulatos
ČELO: Isabelle Dunn, Wayne Urquhart
BAS: Al Mobbs, Rory Mcfarlane
TROBENTA: Henri Deleger
TROMBON: Guillaume Milliere
BAS TROMBON: Josquin Chauffart
TUBA: Frederic Marillier
TOLKALA, HARFA, TAM TAM: David Coulter
HARMONIKA: Thomas Bloch
KLAVIR: Hannah Loach
KLAVIATURE, KLAVIR: Mike Smith
PIPE: Cheng Yu, Wang Weiping, Zeng Zhen
ZHONGRUAN: Chuang Cheng-Ying, Zeng Zhen
ZHENG: Xiao Ran
ERHU: Li Fuhua
PEVSKI ZBOR: Beijing Tianyuan Chorus Choir, UK Choir

Produkcija:
Damon Albarn

Leto izdaje:
2008

Založba:
XL Recordings

petek, 24. april 2009

Recenzija albuma: Bohem - Manifest ljubezni

»V igro vas vabim, z dejanji prevzamem«. Ko se je pred dobrimi štirimi leti na slovenski glasbeni sceni pojavilo novo ime, je verjetno vsak pomislil, da gre še za eno muho enodnevnico. Vendar ne, njihov prvenec »Življenje ni zločin« so ljudje pograbili kot vroče žemljice. Skrivnost? Bohem so ponudili do takrat nekaj še ne slišanega. Prvinski rock, obogaten s primesmi elektronike, živih godal in pevskega zbora. Dvaindvajsetega septembra je izšel njihov drugi studijski album »Manifest ljubezni«, ki ga je produciral Andrea F, po mnenju skupine edini pravi bohem. Enajst mnogo bolj zrelih komadov daje vpogled v preteklost Bohemov. Rock za danes in jutri.



Da je temu tako se izkaže že v naslovni pesmi »Manifest ljubezni«, kjer uvod pripade godalnemu kvintetu pod taktirko Valterja Sivilottija. Vse skupaj je podprto še z močnim opernim vokalom, zaradi katerega se vprašaš, ali poslušaš pravi bend. V primerjavi z nedolžnostjo iz prvega albuma je Matic Jere svoje vokalne sposobnosti čutno izboljšal. Večji poudarek je tudi na klaviaturah Mance Pinterič, ki so bile na ploščku »Življenje ni zločin« potisnjene v ozadje. S častjo prvega singla z novega studijskega izdelka se je okitil komad »Vest«, ki preseneti s Kotnikovimi zelo dobrimi solažnimi vložki, sámo besedilo pa zveni nenavadno prizemljeno. Žaganje kitare izstopa tudi v »Deja Vu«, ki je eden boljših komadov na albumu. Že prvi rifi te ponesejo v gibanje, refren pa zveni kot pisan na kožo. Kot bi se nekdo introvertiral v tvoje misli in jih udejanjil skozi pesem. »Iluzija« preseneti z malce bolj mističnim in gotsko obarvanim začetkom. Ritem se neprestano stopnjuje, vrhunec doživi med refrenom, ki ga obogatita kratka Kotnikova solaža in na trenutke rahlo raskav Matičev vokal. Najbolj preprosto in hitro dojemljivo besedilo ponudi »Težko = lahko«. Poleg tega ima komad še eno svetlo točko – odlično Kotnikovo solažo ob koncu drugega refrena, ki ne pusti, da bi šla pesem kar tako v pozabo. Bohem pač niso eden tistih »instant« bendov, ki preplavljajo glasbeno sceno. Na sredini ploščka se nahaja »Na tleh«, kjer prvih nekaj rifov nakazuje na balado. Zmota. Vključijo se kitare, ritem v trenutku postane hitrejši in še raste. Vse lepo in prav, dokler … Matičev vokal v neki sekundi zazveni prav tako kot vokal Tomija Megliča. To pa je tudi edina »stvar«, ki bi bila lahko »skupna« Bohemom in Siddharti, kot ta dva benda mnogi radi primerjajo.

Preverjena formula za uspeh se v drugem delu albuma prevesi čez svoj kalup, kar pa ne pomeni, da je to nujno slabo. Satiričen, komaj tri minutni »Kič« je v svojem bistvu prav zabavna pesem, ki privabi nasmeh na obraz. Drugi singel »Romanca« malce zmoti s svojim retoričnim uvodom, a je to pozabljeno, ko se vključijo še ostali člani zasedbe. Komad sicer nima nekega zelo udarnega refrena, vendar to ni moteče, saj ritem gladko teče od prve do zadnje note. Dobrodošla popestritev na albumu je tudi edina angleška skladba »Islands of People«, za katero se zdi, da je eden izmed zimzelenih hitov. Album zaključita najdaljši in najlepši komad »Most« in Matičeva osebnoizpovedna pesem »Dan za vas«. Naj opomnim, da slednja ni tipična tovrstna pesem, zato se ni treba bati, da bi vam padla raven sladkorja v krvi.

»Manifest ljubezni« je zbirka nekakšni »best of« komadov, nad katerimi je s svojo čarobno palčko bedel prekaljeni producent in vsestranski glasbenik Andrea F. Bohem so se tudi pri drugem albumu držali pravila »ko pišem scenarij in iščem svoj lik, le starega nadgradim, dodam par razlik«, kar jih je kot edine predstavnike uvrstilo na MTV »Rock Chart« lestvico. Fantje in dekle pač znajo!

Seznam skladb:
1. Manifest ljubezni
2. Vest
3. Deja Vu
4. Iluzija
5. Težko = lahko
6. Na tleh
7. Kič
8. Romanca
9. Islands Of People
10. Most
11. Dan za vas

Dolžina albuma:
00:48:02

Zasedba:
Matic Jere - Jerry (vokal, spremljevalni vokal)
Manca Pinterič (klaviature, spremljevalni vokal)
Marjan Kotnik - Mac (kitara, spremljevalni vokal)
Damir Pavlič (bobni)
Dejvi Kotar (bas kitara)

Produkcija:
Andrea F

Leto izdaje:
2008

Založba:
KUD Rumeni zaliv

sobota, 11. april 2009

Akustični Joey Cape - paša za ušesa!

Le kdo ne pozna malega, poskočnega možica, poglavarja ameriških punk rockerjev Lagwagon, Joeya Capea, ki je v petek, 10. aprila v sklopu jubilejnega desetega Orto festa nastopil v ljubljanskem Orto baru? Joeya tokrat nismo videli v vlogi vreščečega hiperaktivnega frontmena, kot smo ga vajeni s koncertnih odrov, ki si jih deli z omenjenimi dečki, temveč v povsem drugačni luči. Punk rock v precej mirnejši, akustični izvedbi. Se sliši čudno? Sploh ne. Kdo potrebuje električne in bas kitare ter bobne, če ima na odru možnost občudovati legendo kot je Joey. Ta se je poleg vsega izkazal tudi kot velik šaljivec na račun sebe in drugih. Brez zadržkov in brez famoznega sranja. Preprosto prizemljen in z neverjetnim občutkom za publiko. Kot velik ljubitelj viskija, čeprav je ta večer »mačka« raje zdravil z juice vodko, saj bi bil (po njegovih besedah) še en večer z viskijem kar malce prehud. Kaj pa znameniti rek »klin se s klinom zbija«?

Hvaležno ali nehvaležno delo prvega nastopajočega je pripadlo Chadu Rexu – besneči pošasti, kot se sam rad opiše. Čeprav je temu njegova glasba popolno nasprotje. To so dokazale umirjene balade, ki so privabile publiko, da je bilo ob tem času zgornje nadstropje Orta zavidljivo polno. Ne pomnim, da bi bil kadar koli in kateri koli nastop bolj poln emocij, kot je bil ta. Dvomite? Poslušajte npr. »Breakin` Down 4 the 3rd«, »Righted«, »Mile Marker Town«, »Blankshot Man« ali »Postcarted« in vedeli boste o čem je govora. Chad, ki bi se z lahko postavil ob rob veliko večjemu Bruceu Springsteenu, je bil nalogi ogrevanja publike brez težav kos.

Jon Snodgrass, mož z očali z velikim črnim okvirjem, je povsem druga zgodba. Njegove pesmi v country slogu so zabavljaške in šaljive, njegove melodije prefinjene, nastopi v živo težko opisljivi. A predvsem polni energije in interakcije s publiko. Ta si je na omenjenem nastopu kar sama izbirala pesmi, ki jih želi slišati. In Jon je tem željam ustregel. Nekaterim z veseljem, druge je raje preskočil in izbral nove.




Nenazadnje je tu še mali Joey Cape. Legendarnega frontmena kalifornijskih punk rockerjev Lagwagon je bilo v preteklosti poleg omenjenih moč videti v vlogi pevca, žal zaradi smrti bobnarja Derricka Plorudea razpadlih Bad Astronaut, in kitarista v formaciji Me First And The Gimme Gimmes. Nikakor ne moremo mimo dueta s še eno legendo – Tonyjem Slyem, pevcem in kitaristom No Use For A Name. Cape se je preizkusil tudi v vlogi producenta. Poleg albumov Lagwagon in Bad Astronaut, so plod njegovega dela še ploščki »Blue Skies, Broken Hearts … Next 12 Exits« in »End Is Forever« pop punkerjev The Ataris, ter »Nerf Herder« in »How To Meet Girls« razgrajačev Nerf Herder. Njegov prvi samostojni studijski album »Bridge« je pri založbi Bad Taste Records v Evropi in Suburban Records v Ameriki izšel 21. oktobra lani. Venček šestindvajsetih pesmih, kolikor jih je bilo moč slišati v ljubljanskem Orto baru, so sestavljale pesmi z njegovega prvenca, Lagwagon klasike in nekateri ostali projekti. Bolj kot svojemu albumu, s katerega je Joey zaigral samo pet skladb (te so »Who We`ve Became«, »Errands«, »Canoe«, »No Little Pill« in »The Ramones Are Dead«), so večji del repertoarja sestavljale epopeje Lagwagon. »Whipping Boy«, »May 16th«, »Razor Burn« in »Alien 8« so le nekatere, ki jih je zbrana srenja 9. julija lani v novogoriški Mostovni (reportaža tukaj) poslušala v trši in tokrat v mehkejši izvedbi. Katera vam bolj odgovarja, presodite sami. Odločitev ni lahka, saj sta obe različici slavospeva vredni.



Prav tako kot Capeov nastop, med katerim smo izvedeli, s čim gospodič zdravi »mačka«, se zabavali ob njegovem poizkušanju zahvaliti se v slovenskem jeziku, iskanju »na oder nikoli prinesene« setliste in ostalih pripetljajih. Nenazadnje so zbrani množici Joey, Jon in Chad zaigrali še NOFX klasiko »Linoleum«, med katero je petje prevzela kar ta. S tem se je večer akustičnih Lagwagon, Rexa, Snodgrassa in Capea brez primere, zaključil. Še dvomite v to, da punk rock akustično ne zveni dobro?

Foto: Miha Mally