Intervju: Dr. Pymonte & Die Lutter [In Extremo]

Nemško sedemčlansko zasedbo In Extremo ne odlikuje le status ohranjevalcev starih, t.i. mrtvih jezikov (norveščino, španščino, angleščino, staro švedščino, staro francoščino, islandščino, estonščino, hebrejščino, gotico, latinščino, staro visoko nemščino in srednjo nemščino), temveč so tu še stvari, ki jih ne zasledimo ravno pri vsakem »rock« bendu. Na odru njihova imena nimajo veljave, raje so jih zamenjali z nadimki, ki se skladajo z njihovo divjo in ruralno postavo. Takšno, ki spominja na čas srednjega veka, barbarskih ljudstev … Ali bolje rečeno – takšno, kot je prikazana v legendarnem filmu Pogumno srce. Njihova posebnost so nekonvencionalna glasbila,  predvsem srednjeveškega izvora. Električni in bas kitari ter setu bobnov se tako ob bok postavijo hurdy-gurdy (gosli), dude, tradicionalne irske dude (Union pipes), piščali, harfa, lutnja, čembalo, rogovi, činele ter še nekaj drugih. Glasba InEx je torej skupek srednjeveških tradicionalnih pesmi, metala in rocka.

Skupina, ki je v samem začetku nastopala ločeno kot srednjeveški in rock bend, se je v sedanjo formacijo, hibrid obeh prejšnjih zasedb, združila leta 1995, od tedaj pa njihova popularnost vztrajno raste. Predvsem na tleh Stare celine. Zasluge gre pripisati bogati diskografiji, ki vključuje trinajst studijskih in »živih« albumov, eno »The Best Of« izdajo ter tri dvd-je.

Pogovor z Andréem »Dr. Pymontom« Strugalom in Kayem »Die Lutter« Luttrom je potekal v zakulisju lanskoletnega avstrijskega Nova Rock festivala, ki se je odvijal med 19. in 21. junijem v Nickelsdorfu.

[B - Side]: Kot glasbeniki ne uporabljate svojih pravih imen temveč nadimke, ki v več pogledih spominjajo na imena raznoraznih plemen. Lahko bi rekli, da ste In Extremo pleme z lastnim glasbenim stilom in pestro paleto instrumentov. Kako ste se našli v vsem tem?

Dr. Pymonte (André Strugala): Želeli smo ustvariti mešanico srednjeveške glasbe, instrumentov in kulture ter jo pobližje predstaviti Evropi. Poudariti je treba, da smo bili v začetku dve različni skupini. Prva je bila rock zasedba, imenovana Nova, kjer je bil Michael (Michael Robert Rhein – Das letzte Einhorn; op. p.) glavni mislec ter pevec, poleg pa je nastopal tudi s srednjeveškim bendom in z njimi igral predvsem na tovrstnih tržnicah ter zabavah. Pred približno petnajstimi leti ga je zamikalo preplesti omenjena stila in to je bil uvod v In Extremo.

[B - Side]: Torej je In Extremo nekakšen hibrid obeh zvrsti. Počasi ste se iz manjših soban začeli premikati v vse večje in večje dvorane. Vam je ljubše nastopati v manjših, bolj intimnih dvoranah ali pred večjimi množicami?

Dr. Pymonte: Raje nastopamo v večjih dvoranah. Prvi razlog je ta, da nas je v skupini sedem, kar ni ravno običajno število za rock zasedbo. Eden od razlogov je tudi, da uporabljamo večje število različnih instrumentov, zaradi česar na manjših odrih ni ravno veliko prostora.

[B - Side]: Deževno vreme je ravno pravšnje za vaš nastop. Spominja namreč na kaotično srednjeveško življenje, ki je predstavljeno v vaših pesmih. Imate pred nastopom kakšne posebne rituale?

Dr. Pymonte: V današnji čas želimo prenesti nekaj takratnega duha, a posebnih ritualov, razen pitja, nimamo (smeh). 

[B - Side]: Ker ste vsi več-instrumentalisti, kako skladate vaše pesmi?

Dr. Pymonte: To je proces, v katerem sodelujemo vsi člani zasedbe. Nekateri delamo na besedilih, drugi na glasbi in aranžmajih. Vzame nam kar precej časa, saj In Extremo albuma ni mogoče narediti v polovici leta …

Die Lutter (Kay Lutter), ki se tokrat prvič oglasi, potrdi Dr. Pymontove besede.

Dr. Pymonte: Zanimivo je peti v starodavnih jezikih, čutijo se nekakšne posebne vibracije, npr. v stari švedščini, jezikih, ki izhajajo iz latinščine, pa tudi v angleščini ali nemščini. Našli smo nekakšno novo pot.

[B - Side]: … kar pusti poseben vtis. Z vašo glasbo torej ohranjate vse tiste t.i. mrtve jezike. Ste morda kdaj pomislili, da imajo vaše pesmi tudi izobrazbene vrednote?

Dr. Pymonte: Vse pesmi imajo angleške prevode. S svojo glasbo smo se skušali približati nenemški publiki. Nastopaš lahko v Južni Ameriki, poješ v latinščini in ljudje te bodo razumeli. Ena takih je npr. Ave Maria.

[B - Side]: Kaj menite o Sloveniji?

Dr. Pymonte: Pred leti smo bili v Ljubljani, ko smo nastopali na Metal Campu. Nad Slovenijo smo zelo navdušeni, posebno nad njenimi ljudmi. Spominjam se tudi nastopa z Naio Ssaion, ki so me zelo navdušili.

[B - Side]: Pred časom ste sodelovali z Reom Garveyem, pevcem in kitaristom zasedbe Reamonn. Kako to, da je prišlo do tega, če imamo v mislih, da se vaša glasbeni stila malce razlikujeta?

Dr. Pymonte: Do sodelovanja je prišlo iz drugih razlogov. Garveyeva žena je bila njihova in naša managerka. Domislili smo se, da bi z Reom sodelovali pri skladbi Liam, irski zgodbi, ki je bila prvotno napisana v nemščini …

Die Lutter: Reova mama jo je nato kar po telefonu prevedla v galščino.

[B - Side]: Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Dr. Pymonte: Biti znani in bogati (smeh)! Ne, resno! Načrtujemo akustično turnejo in nekaj samostojnih koncertov ob praznovanju naše petnajstletnice delovanja. Nekaj mesecev si bomo vzeli za počitek, nato bodo stekla dela na novem albumu.

[B - Side]: Lahko pričakujemo akustičen plošček?

Dr. Pymonte: Najbrž ne, saj smo lani tako izdali naš radijski nastop Sängerkrieg, ki je bil na voljo kot brezplačni dol-poteg.  

Intervju: Nick "Peanut" Baines [Kaiser Chiefs]

Kaiser Chiefs. Ena odmevnejših britanskih indie rock zasedb, ki je svetovno slavo dosegla leta 2007 z veleuspešnico Ruby z njihovega drugega studijskega ploščka Yours Truly, Angry Mob,  je oktobra lani izdala svoj tretji album Off With Their Heads in ga uspešno predstavila skozi letošnje leto. Pred odhodom na daljše počitnice, kjer si bo peterica nabrala novih moči, smo se pogovarjali s klaviaturistom Nickom »Peanutom« Bainesom.

[B - side]: Poimenovanje zasedbe je v veliki meri povezano z južnoafriškim nogometnim klubom, v katerem je igral nekdanji kapetan moštva Leeds Lucas Radefe. Poleg nogometa, kateri so ključni vplivi na vašo glasbo?

Nick »Peanut« Baines: Vplivi? Najverjetneje so to pesmi iz osemdesetih, stvari, ki se vsak dan dogajajo okoli nas, dekleta. Naše pesmi so kot zgodbe, ki vključujejo ogromno podrobnosti. Lahko si predstavljate obraze in slike ter tako še bolj začutite pomen besedila. Nogomet ni ravno vpliv, saj je to ena od stvari, v kateri kot zasedba uživamo. Ne vpliva na našo glasbo, saj ga vsi radi spremljamo.

[B - side]: Potrebovali ste osem let preden ste marca 2005 izdali debitantski album Employment. Kaj je botrovalo tako dolgemu čakanju na izid prvenca?

Peanut: Kaiser Chiefs so nastali šele pred dobrimi šestimi leti, zato nam je za izid albuma vzelo tri leta. Prej smo vsi igrali v različnih skupinah, glasba je bila precej trša. To je tako kot učenje, npr. jezika, s časom postajaš vse boljši in boljši. Na začetku igraš pred petimi ljudmi …


[B - side]: Nato se začne publika pod odrom počasi širiti …

Peanut: Tako je. Prav tako je z besedili pesmi, z vsakim postajaš boljši. Ugotoviš tudi, kaj lahko kot član zasedbe počneš in kaj ne. Čeprav se morda zdi dolgo obdobje, je to ponavljajoč proces. Zunaj je tretja plošča, odigrali smo stotine festivalov, tisoče koncertov in to je tisto, kar nas osrečuje.

[B - side]: Pred snemanjem in izidom tretjega studijskega ploščka Off With Their Heads ste nameravali imeti malce daljši premor. Kaj namerava zasedba v prihodnosti? Lahko pričakujemo nov album ali boste uresničili napovedi?

Peanut: Po zaključku festivalske sezone si bomo vzeli leto dni počitka in ga preživeli z družinami in prijatelji ter stran od glasbe. Temu bo sledila vrnitev, nova stopnja Kaiser Chiefs. Do takrat pa je koledar prazen. Nabrali si bomo novih moči, napisali nove pesmi. V štirih letih smo namreč izdali tri albume, kar je zelo veliko. Potrebujemo nov zagon.

[B - side]: Kako je prišlo do sodelovanja z Lily Allen, ki je prispevala stranske vokale za vaš zadnji album? Gospodična namreč slovi po zelo muhastem vedenju. Kako je bilo delati z njo?

Peanut: Želeli smo nekaj ženskih stranskih vokalov in ker Mark (Ronson, producent; op. p) pozna Lily, jo je povabil zraven. Srečali smo se že nekajkrat prej in moram reči, da je zelo prijetno dekle. Njen glas je bil prava popestritev glasbe, ki jo delajo sami moški.

[B - side]: Kritiki vas (pre)mnogokrat primerjajo z ostalimi brit pop zasedbami, kot sta Blur in Oasis. Kakšen je vaš pogled na ta glasbeni trikotnik?

Peanut: Ne strinjam se s tem, da gre za brit pop, saj je tu vpletenih mnogo kulturnih stvari. Anglija se je zelo spremenila od zgodnjih devetdesetih let. Gre predvsem za slabo primerjavo, ki jo delajo ljudje zato, ker izhajamo iz Velike Britanije in igramo rock`n`roll. Seveda smo zelo počaščeni, da nas primerjajo z Blur, saj je to zasedba z odličnimi besedili in glasbo, njihovi albumi se med seboj zelo razlikujejo in vsebujejo asociacije o ljudeh in svetu, v katerem živimo. Primerjava nam ugaja, a mislim, da je naša glasba malce trša od Blur.

[B - side]: Če bi vas dobrodelna organizacija povabila na nogometno tekmo, na kateri bi zbirali denar za pomoči potrebnim, bi se strinjali in privolili v igro, če bi imeli za sotekmovalca zadnje čase vse preveč opevana brata Gallagher (Noela in Liama iz nedolgo nazaj razpadle zasedbe Oasis; op. p.)?

Peanut (presenečeno pogleda, saj ga je vprašanje spravilo v vidno zadrego in po nekaj jecljajih odgovori): Mislim, da ne bi imel nič proti, saj sta Noel in Liam prav v redu fanta, le svoja jezika bi morala malce skrajšati. Mediji so tisti, ki vso stvar toliko bolj napihnejo.

  
Foto: Barbara Milharčič

Intervju: Joel Michael Stroetzel [Killswitch Engage]

[B - side]: Ste skupina s tremi preprostimi pravili: brez bližnjic, kompromisov in korakov nazaj. To ste dokazali s štirimi odličnimi albumi, na poti je že peti. Zakaj ste se že drugič odločili samo-nasloviti album?

Joel Michael Stroetzel: Naša odločitev je res malce čudna, vendar smo pri tem albumu ubrali popolnoma drugačno pot, celoten snemalni postopek, producenta … Vse skupaj je kot nov začetek.

[B - side]: Zakaj nov začetek?

Joel: Poskušamo ubrati nov zvok, saj sta si zadnja dva albuma precej podobna.

[B - side]: Kateri so vaši ključni vpliv na novo ploščo?

Joel: Vpliv metala se pozna predvsem na kitarah. Več je kitarskih rifov po vzoru evropskih metal skupin, npr. In Flames, Soil Work … Poslušali smo veliko skupin, iz katerih smo potem črpali vplive.

[B - side]: V preteklem letu ste bili na turneji z Disturbed, letos s Slipknot. Kakšna se vam je zdela turneja?

Joel: Z Disturbed smo igrali na njihovi kanadski turneji, s Slipknot pa letos na dveh njihovih koncertih.

[B - side]: S Slipknot ste igrali v Zagrebu.

Joel: Koncert je bil super, resnično smo uživali. Fantje so neverjetni.

[B - side]: Kje bolj uživate – v studiu ali na odru?

Joel: Vsega po malem. Uživamo, ko smo na odru, nato pa si vzamemo odmor in uživamo v studiu med snemanjem.

[B - side]: Zadnje čase nastopate na vse večjih prizoriščih. Vam je ljubše nastopati v majhnih klubih, kjer je vzdušje bolj intimno, ali pred večjimi množicami?

Joel: Pri večjih množicah je vedno nekaj neverjetnega, vendar vseeno raje igramo pred manjšo množico, kjer publika ve kdo smo, od kod prihajamo in kaj delamo. Publika je tik ob tvojem obrazu, ti vidiš njihove … Na večjih festivalih je publika včasih tako daleč od tebe, da pozabiš, za koga igraš.

[B - side]: Če se vrnemo nekaj let nazaj… Leta 2004 ste bili z albumom »The End Of Heartache«, prvim z novim pevcem Howardom Jonesom, nominirani za prestižno glasbeno nagrado Grammy. Kako je ta dogodek vplival na vaša življenja, kariero?

Joel: Zdelo se nam je nekako čudno, neverjetno. Nihče ni verjel, da je res. Naš manager nam je poslal elektronsko sporočilo, iz katerega smo razbrali, da gre zares. S Howardom smo imeli srečo, da smo našli pevca, ki bi uspešno prevzel Jessejevo nalogo. Ta je vsekakor imel veliko oboževalcev, zato Howardova nova naloga ni bila lahka. Ne le, da je moral prevzeti vse Jessejevo breme, ustvariti je moral tudi svojo podobo. Vsekakor je to skupino spremenilo na bolje.


Foto: Barbara Milharčič