sreda, 10. marec 2010

Recenzija albuma: Moby - Wait for Me

Očitki, da je svojo glasbo prepustil oglaševalskim (in komercialnim) namenom in s tem postal lutka v mašineriji glasbene industrije, so naposled le izpuhteli v zrak. V začetku lanskega poletja je Moby na sceno lansiral svoj deveti studijski plošček Wait For Me, zbirko šestnajstih osebno – izpovednih skladb, ki so nastale v zavetju njegovega doma. Naveličan manjših in večjih studiev je Moby celoten album posnel in produciral sam, pri instrumentalnem delu pa mu je na pomoč priskočil Ken Thomas, znan tudi kot Sigur Ros. Plošček, ki je nedolžen izraz glasbene ustvarjalnosti brez pritiska trga in denarja, navdih črpa iz govora Davida Lyncha na podelitvi britanskih nagrad BAFTA.

A to ni prvo tovrstno sodelovanje. Zgodba o navezi Moby – Lynch sega v začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Mobyjeva skladba Go z njegovega samonaslovljenega debitantskega albuma pojavila v Lynchevi televizijski seriji Twin Peaks. Skoraj desetletje kasneje je sodelovanje ponovno obrodilo sadove, ko je Lynch režiral videospot za prvi singel Shot in the Back of the Head z Mobyjevega zadnjega dolgometražneža.

Gologlavi možic Richard Melville Hall, ki si je svoj nadimek nadel po velikem belem kitu Mobyju Dicku (Herman Melville, avtor omenjene knjižne uspešnice, je Mobyjev daljni sorodnik), se je z glasbo začel ukvarjati že v rosnih letih, ko se je učil igranja električne kitare in glasbene teorije, kasneje še klasične kitare, bas kitare, bobnov in klaviatur. T. i. eksperimentalni inovator se je v začetku osemdesetih let glasbeno udejstvoval v punk hard core bendu The Vatican Commandos in kasneje v post punk zasedbi AWOL, ki je kot vzornike navajala legendarne Joy Division. A tovrstno ustvarjanje je trajalo le dobro desetletje. V začetku devetdesetih se je Moby raje posvetil elektronski glasbi in od takrat nanizal vrsto sodelovanj, denimo z Davidom Bowijem, Metallico, Britney Spears, Beastie Boys ter Public Enemy. Poleg nekaterih omenjenih si je oder delil še z Loujem Reedom, Bonom (U2), Slashem (Guns`n`Roses, Velvet Revolver), Michael Stipom (R. E. M.). Vse to morda niti ne preseneča, saj so njegovi starejši albumi precej trši od zadnjega, kjer daje Moby vtis poduhovljenega umetnika in kjer se odraža njegova skromnost. 


Wait for me odpre dvo minutna instrumentalna, skoraj filmska skladba Division, ki popelje v umirjeno in tekoče nadaljevanje albuma. Brez pretiranih odstopanj se nato zasliši Pale Horses, kjer kot prva gostujoča glasbenica svoj vokal prispeva Amelia Zirin Brown, Mobyjeva stara znanka in koreografinja za videospot New York, New York (2006). Sledi Shot in the Back of the Head, prvi uradni singel s tega ploščka, ki preseneti z malce bolj poudarjenim sintetizatorjem, zavijajočimi slide kitarami in ponavljajočim se boben ritmom. Study War je obogatena z odličnim gostujočim vokalom neodkritega temnopoltega bisera Starr Blackshere, pomešanega s klavirjem in Mobyjevimi besedami »the battle will be over«. Tako se tudi zgodi. Absolutna zmaga v skladbi Walk with Me pripade Leeli James, še eni temnopolti glasbenici, katere vokal na momente spominja na glas babice rock`n`rolla Tine Turner. V skladbo Mistake, ki je morda Mobyjeva najbolj zgovorna, popelje minuto trajajoče »brenčanje« Stock Radia.

Točno na polovici ploščka se znajde Scream Pilots, kateri sledita prav tako instrumentalna umetnina JLTF – 1 in besedna različica JLTF, kjer tistih nekaj stavkov odžvrgoli Melody Zimmer. A Seated Night preseneti z angelskim, koralnim prizvokom, v Wait for Me pa se ponovno pojavi gostujoči vokal, tokrat Kelli Scarr, ki je Mobyja spremljala na njegovi promocijski turneji po ZDA. Pod pestrim naborom pevk se kot zadnja podpiše jazzistka Hilary Gardner v skladbi Hope is Gone.

Kljub temu, daj je Wait for Me otožnejši, osebno – izpovedni album, ki ga zaključi instrumentalna trojica Ghost Return Slow Light - Isolate, na njem večjih odklonov ni. Je spevna celota šestnajstih skladb, ki bo potešila ušesa tudi tistih najbolj zahtevnih poslušalcev in njegovih privržencev.

Volbeat - doza čistega danskega rock`n`rolla!

Razlog za obisk Salzburga, rojstnega mesta »čudežnega dečka«, skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, ne tiči v ogledu mestnih znamenitosti ali okušanju cenjenih ročno izdelanih mozartovih kroglic, temveč v glasbi. Ne klasični. Tisti malce trši. Nekakšni fuziji rocka, metala, rockabillyja … S primesmi punka in ščepcem countryja. Z eno besedo – Volbeat. Kar niti ne preseneča, saj četverica v vrsti svojih vzornikov našteva Metallico, Social Distortion, Misfits, Elvisa Presleyja in Johnnyja Casha (zadnjima dvema sta posvečeni tudi tetovaži na Poulsnovem krepkem telesu). Vpliv njihove glasbe se tako odraža na njihovem tretjem, leta 2008 izdanem studijskem albumu Guitar Gangsters & Cadillac Blood, čemur je turneja Guitar Gangsters on Parole tudi posvečena. Čeprav se počasi bliža koncu, so se Danci 3. marca, v svojih zadnjih izdihljajih, ustavili v salzburškem klubu Republic. In zažgali.


Brez glasbe, le s svojo pojavo. Evforijo, ki so jo Volbeat zagnali z napovedjo nastopa v omenjenem mestecu, niso niti malo potešili The Bullet Monks, ki jim je bila zaupana naloga ogrevanja publike. Ne, da se nemška peterica ne bi potrudila, le publika jim ni bila ravno naklonjena. Vseh slabih petinštirideset minut so fantje prejemali bolj ali manj hladen do pretežno mlačen odziv. Nekaj sto glava množica je bíla le za dansko četverico, ki od leta 2007 zaseda v postavi Michael Poulsen (vokal, kitara), Thomas Bredahl (kitara), Anders Kjølholm (bas kitra) in Jon Larsen (bobni, tolkala).

Odrešitev je prišla nekaj minut čez pol deseto uro zvečer z introm End of the Road ter se po kratkem pozdravu prelila v Hallelujah Goat ter Guitar Gangsters & Cadillac Blood, dvema cvetkama z zadnjega ploščka. Norija in vročina sta se razmahnili s prvimi riffi in se od tedaj dalje le še stopnjevali. Tudi z malce starejšimi, alternativni sceni malce bolj poznanimi hiti, kot so Boa (JDM), Radio Girl, Sad Man`s Tongue, A Moment Forever, Mr. & Mrs. Ness, The Garden`s Tale, The Human Instrument z njihovega drugega dolgometražnega ploščka Rock the Rebel/Metal the Devil iz leta 2007. Vendar Volbeat niso pozabili niti na svoj debitantski album The Strenght/The Sound/The Songs, ki je po slabih štirih letih delovanja zasedbe izšel septembra 2005. Priložnost zazveneti v živo so dobile skladbe Caroline #1, Pool of Booze, Booze, Booza in Another Day, Another Way.

Kljub temu, da Poulsen in druščina na tokratni turneji promovirajo svoj zadnji album, so bile skladbe z omenjenega v manjšini. Poleg intra in prvih dveh komadov so fantje skoraj popolno playlisto prepletli le še z Mary Ann`s Place. Pomanjkanje najnovejših skladb bi lahko šteli kot edino slabost njihovega nastopa. Vendar je tu še nekaj bonus točk. Kot prvo med njimi velja omeniti komad A Warrior`s Call, ki ga je Poulsen napisal posebej za danskega boksarja Mikkela Kesslerja, da se vrti na njegovem sprehodu do ringa. Nato sta tu še odličen Misfits cover Angelfuck ter popolnoma nova skladba NYT2 z morda že težko pričakovanega ploščka s pred kratkim razkritim naslovom Beyond Hell/Above Heaven. Če bo vse teklo kot namazano naj bi bil ta zunaj predvidoma septembra, do takrat pa naj vam v ušesih odmevajo njihova dosedanja dela.

Chris Rea @ Hala Tivoli: Magična moč prvinskega bluesa!

Nekoč je William Christopher Handy izjavil, da je blues »glas grešnika na dan njegovega preporoda«. Ta grešnik je Chris Rea. Zakaj? Oseminpetdesetletni možakar s specifičnim, rahlo raskavim glasom, si je po tem, ko so mu diagnosticirali vnetje trebušne slinavke in so mu leta 2001 po zahtevni operaciji pripisali le petdeset odstotkov možnosti za preživetje, obljubil, da se bo v primeru zmage nad to težko boleznijo, ponovno vrnil k svojim bluesovskim koreninam. S ploščkom Dancing Down The Stony Road se leta 2002 tudi je. A med vsemi njegovimi izdajami še posebej izstopa Blue Guitars – zbirka enajstih odličnih albumov oz. stosedemintridesetih skladb, posnetih v le osemnajstih mesecih.


Pa vendar tu večjo težo nosi njegov zadnji remasterizirani dvojni album največjih uspešnic Still So Far To Go, kateremu je posvečena pričujoča turneja, v sklopu katere je v ponedeljek, 22. februarja, z opusom izbranih skladb iz svoje bogate, nekaj ducat albumov obsegajoče diskografije, navdušil približno dva tisoč petsto glavo publiko, zbrano v ljubljanski hali Tivoli. Z videnim in slišanim se je Rea odkupil tudi za pred dvema letoma odpovedani nastop, čemur naj bi botrovali tehnični razlogi.


Uvod v veličasten večer, v katerem je imela prednost glasba, je Rea s spremljevalno zasedbo, ki jo sestavljajo kitarista Paul Casey in Robert Ahwai, basist Sylvin Marc, klaviaturist Neil Drinkwater ter bobnar Martin Ditcham, začel z I Can`t Wait For Love. Minimalistično opremljen oder s tremi velikanskimi kitarami, ki so zažarele v neonskih lučeh in so spominjale na njegove umetnine, nastale med okrevanjem, je do potankosti zapolnil prvinski blues mojstra slide kitare. Brez odvečnega govoričenja se je skladba nato prelevila v Work Gang, ter kasneje v Where the Blues Came From. Čeprav je zvok med prvimi nekaj skladbami malce ponagajal, se je do ene prvih širši javnosti poznanih skladb Josephine vse uredilo in publika je lahko nemoteno zarajala. Kolikor se ji je pač uspelo otresti zadržkov. Najbolj dejavni so bili seveda tisti v prvih vrstah, ki so bili med Easy Riderjem še malce bolj poskočni. Preostala publika pa … Brez besed. Zbudile je niso niti čarobni `Til The Morning Sun Shines On My Love And Me ali morda Looking for the Summer, ki jo je Rea zaključil z odlično solažo. Prebujenje se je zgodilo med Julio, kjer se je zbrani srenji le uspelo otresti okov. Tu sta bili nato še Stony Road in Electric Guitar, ob Reovih hitrih prstih dih jemajoči skladbi. Seveda nikakor ni šlo brez Come So Far, Yet Still So Far To Go, povsem nove skladbe, ki se poleg Valentina (tokrat je Rea ni zaigral) nahaja na zadnjem, prej omenjenem istonaslovljenem albumu in po kateri se turneja imenuje. Prav tako sta bili nepogrešljivi z neopisljivo energijo nabiti Between the Road 61 & 49 ter Stainsby Girls. Venček štirinajstih skladb je vražji Rea zaključil z misteriozno, v rdečo svetlobo ovito The Road To Hell pt. 1 & 2. Veličastnen trenutek!


Po kratkem premoru sta za popoln zaključek sledili še dve odlično preigrani On the Beach ter Let`s Dance, nato pa so Rea in druščina izginili v noč. Skoraj dobesedno. Rea ima poleg igranja kitare in slikanja še eno strast – hitre avtomobile, predvsem ferrarije, zato se je s prizorišča zločina odpeljal v stilu - v bleščeče belem športnem audiju R8.

Tabu na Route 42!

V samem centru urbane kulture aka. Kinu Šiška se je v sredo, 10. februarja, pričela turneja 42, s katero bodo Tabu po zaprašenih cestah širom Slovenije popeljali svoj zadnji dolgometražni plošček. Svojevrsten spektakel so zaznamovali razširjena glasbena zasedba, mnogi nastopajoči umetniki ter Tinina ekstravagantna oblačila.

Album 42 … o smislu vesolja, življenja in sploh vsega, ki je nastajal zadnjih pet let in je luč sveta ugledal konec novembra lani, navdih črpa iz znamenitega Štoparskega vodnika po galaksiji (angleško The Hitchhiker's Guide to the Galaxy ; izdan 1979) angleškega pisatelja, dramatika in glasbenika Douglasa Adamsa. Za vse tiste, ki so izid albuma težko pričakovali, so Tabu tekom ustvarjalnega procesa svojega četrtega otročiča, na glasbeno sceno lansirali single Oblak za dva, Namesto srca ter balado Pesek in dotik. Omenjene skladbe so bile poleg ostalih pesmi na albumu in njihovih razpoznavnih songih Dobra vila, Tabu, Angel in Lahko sem srce sestavni del Šiškinega repertoarja. Tega je še dodatno začinil njihov nekdanji član Marjan Pader, zdajšnji član težkokategornikov Interceptor.

Razprodani CUK pa ni užival le ob odlični glasbeni izvedbi, prava paša za oči so bili mnogi plesalci, mažoretke in Tinina ekstravagantna oblačila. Gospodična, ki se je med nastopom preoblekla kar petkrat, je zagotovo najbolj navdušila z wanna-be Katy Perry krinolino, posuto z majcenimi raznobarvnimi pentljicami.

Intervju: Dr. Pymonte & Die Lutter [In Extremo]

Nemško sedemčlansko zasedbo In Extremo ne odlikuje le status ohranjevalcev starih, t.i. mrtvih jezikov (norveščino, španščino, angleščino, staro švedščino, staro francoščino, islandščino, estonščino, hebrejščino, gotico, latinščino, staro visoko nemščino in srednjo nemščino), temveč so tu še stvari, ki jih ne zasledimo ravno pri vsakem »rock« bendu. Na odru njihova imena nimajo veljave, raje so jih zamenjali z nadimki, ki se skladajo z njihovo divjo in ruralno postavo. Takšno, ki spominja na čas srednjega veka, barbarskih ljudstev … Ali bolje rečeno – takšno, kot je prikazana v legendarnem filmu Pogumno srce. Njihova posebnost so nekonvencionalna glasbila,  predvsem srednjeveškega izvora. Električni in bas kitari ter setu bobnov se tako ob bok postavijo hurdy-gurdy (gosli), dude, tradicionalne irske dude (Union pipes), piščali, harfa, lutnja, čembalo, rogovi, činele ter še nekaj drugih. Glasba InEx je torej skupek srednjeveških tradicionalnih pesmi, metala in rocka.

Skupina, ki je v samem začetku nastopala ločeno kot srednjeveški in rock bend, se je v sedanjo formacijo, hibrid obeh prejšnjih zasedb, združila leta 1995, od tedaj pa njihova popularnost vztrajno raste. Predvsem na tleh Stare celine. Zasluge gre pripisati bogati diskografiji, ki vključuje trinajst studijskih in »živih« albumov, eno »The Best Of« izdajo ter tri dvd-je.

Pogovor z Andréem »Dr. Pymontom« Strugalom in Kayem »Die Lutter« Luttrom je potekal v zakulisju lanskoletnega avstrijskega Nova Rock festivala, ki se je odvijal med 19. in 21. junijem v Nickelsdorfu.


[B - Side]: Kot glasbeniki ne uporabljate svojih pravih imen temveč nadimke, ki v več pogledih spominjajo na imena raznoraznih plemen. Lahko bi rekli, da ste In Extremo pleme z lastnim glasbenim stilom in pestro paleto instrumentov. Kako ste se našli v vsem tem?

Dr. Pymonte (André Strugala): Želeli smo ustvariti mešanico srednjeveške glasbe, instrumentov in kulture ter jo pobližje predstaviti Evropi. Poudariti je treba, da smo bili v začetku dve različni skupini. Prva je bila rock zasedba, imenovana Nova, kjer je bil Michael (Michael Robert Rhein – Das letzte Einhorn; op. p.) glavni mislec ter pevec, poleg pa je nastopal tudi s srednjeveškim bendom in z njimi igral predvsem na tovrstnih tržnicah ter zabavah. Pred približno petnajstimi leti ga je zamikalo preplesti omenjena stila in to je bil uvod v In Extremo.

[B - Side]: Torej je In Extremo nekakšen hibrid obeh zvrsti. Počasi ste se iz manjših soban začeli premikati v vse večje in večje dvorane. Vam je ljubše nastopati v manjših, bolj intimnih dvoranah ali pred večjimi množicami?

Dr. Pymonte: Raje nastopamo v večjih dvoranah. Prvi razlog je ta, da nas je v skupini sedem, kar ni ravno običajno število za rock zasedbo. Eden od razlogov je tudi, da uporabljamo večje število različnih instrumentov, zaradi česar na manjših odrih ni ravno veliko prostora.

[B - Side]: Deževno vreme je ravno pravšnje za vaš nastop. Spominja namreč na kaotično srednjeveško življenje, ki je predstavljeno v vaših pesmih. Imate pred nastopom kakšne posebne rituale?

Dr. Pymonte: V današnji čas želimo prenesti nekaj takratnega duha, a posebnih ritualov, razen pitja, nimamo (smeh). 


[B - Side]: Ker ste vsi več-instrumentalisti, kako skladate vaše pesmi?

Dr. Pymonte: To je proces, v katerem sodelujemo vsi člani zasedbe. Nekateri delamo na besedilih, drugi na glasbi in aranžmajih. Vzame nam kar precej časa, saj In Extremo albuma ni mogoče narediti v polovici leta …

Die Lutter (Kay Lutter), ki se tokrat prvič oglasi, potrdi Dr. Pymontove besede.

Dr. Pymonte: Zanimivo je peti v starodavnih jezikih, čutijo se nekakšne posebne vibracije, npr. v stari švedščini, jezikih, ki izhajajo iz latinščine, pa tudi v angleščini ali nemščini. Našli smo nekakšno novo pot.

[B - Side]: … kar pusti poseben vtis. Z vašo glasbo torej ohranjate vse tiste t.i. mrtve jezike. Ste morda kdaj pomislili, da imajo vaše pesmi tudi izobrazbene vrednote?

Dr. Pymonte: Vse pesmi imajo angleške prevode. S svojo glasbo smo se skušali približati nenemški publiki. Nastopaš lahko v Južni Ameriki, poješ v latinščini in ljudje te bodo razumeli. Ena takih je npr. Ave Maria.

[B - Side]: Kaj menite o Sloveniji?

Dr. Pymonte: Pred leti smo bili v Ljubljani, ko smo nastopali na Metal Campu. Nad Slovenijo smo zelo navdušeni, posebno nad njenimi ljudmi. Spominjam se tudi nastopa z Naio Ssaion, ki so me zelo navdušili.

[B - Side]: Pred časom ste sodelovali z Reom Garveyem, pevcem in kitaristom zasedbe Reamonn. Kako to, da je prišlo do tega, če imamo v mislih, da se vaša glasbeni stila malce razlikujeta?

Dr. Pymonte: Do sodelovanja je prišlo iz drugih razlogov. Garveyeva žena je bila njihova in naša managerka. Domislili smo se, da bi z Reom sodelovali pri skladbi Liam, irski zgodbi, ki je bila prvotno napisana v nemščini …

Die Lutter: Reova mama jo je nato kar po telefonu prevedla v galščino.

[B - Side]: Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Dr. Pymonte: Biti znani in bogati (smeh)! Ne, resno! Načrtujemo akustično turnejo in nekaj samostojnih koncertov ob praznovanju naše petnajstletnice delovanja. Nekaj mesecev si bomo vzeli za počitek, nato bodo stekla dela na novem albumu.

[B - Side]: Lahko pričakujemo akustičen plošček?

Dr. Pymonte: Najbrž ne, saj smo lani tako izdali naš radijski nastop Sängerkrieg, ki je bil na voljo kot brezplačni dol-poteg.