Chris Rea @ Hala Tivoli: Magična moč prvinskega bluesa!

Nekoč je William Christopher Handy izjavil, da je blues »glas grešnika na dan njegovega preporoda«. Ta grešnik je Chris Rea. Zakaj? Oseminpetdesetletni možakar s specifičnim, rahlo raskavim glasom, si je po tem, ko so mu diagnosticirali vnetje trebušne slinavke in so mu leta 2001 po zahtevni operaciji pripisali le petdeset odstotkov možnosti za preživetje, obljubil, da se bo v primeru zmage nad to težko boleznijo, ponovno vrnil k svojim bluesovskim koreninam. S ploščkom Dancing Down The Stony Road se leta 2002 tudi je. A med vsemi njegovimi izdajami še posebej izstopa Blue Guitars – zbirka enajstih odličnih albumov oz. stosedemintridesetih skladb, posnetih v le osemnajstih mesecih.

Pa vendar tu večjo težo nosi njegov zadnji remasterizirani dvojni album največjih uspešnic Still So Far To Go, kateremu je posvečena pričujoča turneja, v sklopu katere je v ponedeljek, 22. februarja, z opusom izbranih skladb iz svoje bogate, nekaj ducat albumov obsegajoče diskografije, navdušil približno dva tisoč petsto glavo publiko, zbrano v ljubljanski hali Tivoli. Z videnim in slišanim se je Rea odkupil tudi za pred dvema letoma odpovedani nastop, čemur naj bi botrovali tehnični razlogi.

Uvod v veličasten večer, v katerem je imela prednost glasba, je Rea s spremljevalno zasedbo, ki jo sestavljajo kitarista Paul Casey in Robert Ahwai, basist Sylvin Marc, klaviaturist Neil Drinkwater ter bobnar Martin Ditcham, začel z I Can`t Wait For Love. Minimalistično opremljen oder s tremi velikanskimi kitarami, ki so zažarele v neonskih lučeh in so spominjale na njegove umetnine, nastale med okrevanjem, je do potankosti zapolnil prvinski blues mojstra slide kitare. Brez odvečnega govoričenja se je skladba nato prelevila v Work Gang, ter kasneje v Where the Blues Came From. Čeprav je zvok med prvimi nekaj skladbami malce ponagajal, se je do ene prvih širši javnosti poznanih skladb Josephine vse uredilo in publika je lahko nemoteno zarajala. Kolikor se ji je pač uspelo otresti zadržkov. Najbolj dejavni so bili seveda tisti v prvih vrstah, ki so bili med Easy Riderjem še malce bolj poskočni. Preostala publika pa … Brez besed. Zbudile je niso niti čarobni `Til The Morning Sun Shines On My Love And Me ali morda Looking for the Summer, ki jo je Rea zaključil z odlično solažo. Prebujenje se je zgodilo med Julio, kjer se je zbrani srenji le uspelo otresti okov. Tu sta bili nato še Stony Road in Electric Guitar, ob Reovih hitrih prstih dih jemajoči skladbi. Seveda nikakor ni šlo brez Come So Far, Yet Still So Far To Go, povsem nove skladbe, ki se poleg Valentina (tokrat je Rea ni zaigral) nahaja na zadnjem, prej omenjenem istonaslovljenem albumu in po kateri se turneja imenuje. Prav tako sta bili nepogrešljivi z neopisljivo energijo nabiti Between the Road 61 & 49 ter Stainsby Girls. Venček štirinajstih skladb je vražji Rea zaključil z misteriozno, v rdečo svetlobo ovito The Road To Hell pt. 1 & 2. Veličastnen trenutek!

Po kratkem premoru sta za popoln zaključek sledili še dve odlično preigrani On the Beach ter Let`s Dance, nato pa so Rea in druščina izginili v noč. Skoraj dobesedno. Rea ima poleg igranja kitare in slikanja še eno strast – hitre avtomobile, predvsem ferrarije, zato se je s prizorišča zločina odpeljal v stilu - v bleščeče belem športnem audiju R8.