sreda, 24. november 2010

Ne zamudi! White Lies @ CUK Kino Šiška, Ljubljana!

WHITE LIES bodo – pred nastopi v Zagrebu, Beogradu in Skopju - nastopili v KINU ŠIŠKA, in sicer v torek, 30.11.2010. Predskupina bo obetavni prekmurski trio SPHERICUBE (www.myspace.com/sphericube24).


Sošolci iz zahodnega dela Londona -  Harry McVeigh (vokal/kitara), Charles Cave (bas, besedila), in Jack Lawrence Brown (bobni, klaviature), v živo se jim pridruži klaviaturist Tommy Boven – so leta 2004 najprej ustanovili zasedbo Fear of Flying, in po izidu dveh neo-brit pop singlov, posnetih ob produkcijski pomoči Stephena Streeta (The Smiths, Blur, Cranberries...), spremenili glasbeno usmeritev. 'Nova era' je seveda zahtevala novo ime in novi, temnejši 'image'. Prvi dve posneti skladbi v tem obdobju sta bili Nick Cave-ovska balada o umoru 'Unfinished Business' in 'Death'. Z 'Unfinished Busines' so aprila 2008 debitirali na britanski televiziji, v TV oddaji legendarnega Joolsa Hollanda na BBC 2. Takrat so pričeli tudi s snemanjem debitantskega albuma, tokrat s pod taktirko producentov Eda Bullerja in Maxa Dingla (ki sta se kalila ob delu s Suede, Killers, Glasvegas...). Skladba 'Death' je izšla kot single septembra 2008, album 'To Lose My Life...' pa je sledil v začetku 2009, in postal prvi album angleške skupine, ki je tisto leto dosegel prvo mesto prodajne lestvice – in to celo pred težkokategorniki tipa Lady Gaga. Sledile so razprodane turneje, tudi v ZDA, še več TV nastopov (tudi na 'Lettermanu'...), eminentni 'ogrevalni' nastopi (s Coldplay, Kings of Leon...) itn. Februarja so najavili ekskluzivna nastopa v Manchestru, v klubu FAC251 (katerega vodja je Peter Hook, basist legendarnih New Order) s kapaciteto 400, in ju prek spleta razprodali v nekaj minutah, saj se je za vstopnice potegovalo kar 38.000 oboževalcev.

Pri ustvarjanju torej črpajo pretežno iz dediščine skupin, kot so Joy Division ali Echo&the Bunnymen, tuji pa jim niso niti vplivi 'novoromantike' (Duran Duran...). Kakorkoli že, njihova predanost eri britanskega post-punka je tako intenzivna, da so našli svoj diskografski dom pri Fiction Records (The Cure, The Associates..).

Nedavno so bili White Lies gosti zasedbe Muse na stadionu Wembley v Londonu, kjer jih je videlo okoli 80.000 ljudi.

Njihov drugi album 'Ritual' izide 17. januarja 2011, prvi single 'Bigger Than Us' pa 3. januarja. Album, na katerem bo deset novih pesmi, je produciral Alan Moulder (Smashing Pumpkins, My Bloody Valentine, Nine Inch Nails).

'Živa' premiera albuma bo 22.novembra v londonski York Hall. Vstopnice za ta ekskluzivni dogodek so razprodali v nekaj minutah.

V zadnjem letu so bili White Lies polno zaposleni, in to ne samo s pripravljanjem novega albuma. Do konca leta bodo igrali v vzhodni Evropi, južni Ameriki in Mehiki, za 2011 pa bodo kmalu najavili svoje prve evropske in severno-ameriške turneje.

Njihov debitantski album 'To Lose My Life...' bo vsak čas dosegel številko milijon prodanih izvodov. Skupino so pri revijah 'Q' in 'Mojo' proglasili za najboljšo novo skupino, bralci NME-ja pa so izglasovali 'To Lose My Life..' za drugi najboljši album leta.

PR

sreda, 30. junij 2010

T - Mobile INmusic festival no. 5!

LCD Soundsystem, Billy Idol, !!! (Chk, Chk, Chk), Rise Against, Pendulum, The Flaming Lips, Massive Attack, New Young Pony Club, Skindred, Flogging Molly so le nekatera imena, ki so se pretekli teden od 21. do 23. Junija mudila na peti ediciji zagrebškega T – Mobile INmusic festivala. Ta se je, kot leta poprej, odvijal na Jarunu, otoku hrvaške mladine, le da so mu letos z razliko od prejšnjih let, dodali še t.i. »day zero« oz. nulti dan, ko so na glavnem odru (T – Mobile Stage) poleg lokalnih zasedb Popeye (Pula), povratnikov Kawasaki 3P (Zagreb) in skoraj legendarnih The Beat Fleat (Split), nastopili legendarni grungerji Alice in Chains.

Seattlečani, ki so se leta 2005 vrnili na sceno z novim pevcem Williamom DuVallom (ta je nasledil Layna Staleya, ki je leta 2002 preminul zaradi prevelikega odmerka drog), so v Zagrebu (na nič kaj topel prvi poletni dan) priredili pravo blatno veselico za glasbene sladokusce. Uro in pol trajajoče ekstazično grunge vzdušje oz. nastop, ki bi ga lahko poimenovali kar »the best of Alice in Chains« je zaobjel vse njihove večje hite z vseh štirih studijskih albumov. Nekaj tisoč glava množica je lahko z debitantskega ploščka Facelift (1990) prisluhinla skladbama We Die Young in Man in the Box, z albuma Dirt (1992) so se na set listi znašle Them Bones, Dam That River, Rain When I Die, Down in a Hole, Angry Chair ter Would? in Rooster, ki sta zaključili večer. Zasedba, ki je svoj nastop začela s skladbo Again, edino z njihovega tretjega in ob enem samonaslovljenega albuma, izdanega leta 1995, je toliko večjo pozornost namenila svojemu zadnjemu izdelku Black Gives Way to Blue (2008) s skladbami Check My Brain, Your Decision, Last of My Kind in Acid Bubble. Seveda Alice niso pozabili niti na svojo tretjo malo ploščo Jar of Flies EP iz leta 1994, katere so se dotaknili s komadom No Excuses. Tako kot nekaj dni poprej na češkem Sonisphere festivalu, je bila »play« lista sestavljena tako, da je publiko neprestano držala v krču, ki je popustil šele, ko so v vetrovno in hladno noč odzveneli njihovi zadnji rifi.


Letošnji T – Mobile INmusic festival pa niso zaznamovali le Alice in Chains. Tu so seveda še mnoga druga zveneča imena, med katerimi najbolj izstopa povratnik na glasbeno sceno, punker v usnjeni galanteriji, s peroksidno belimi bodičastimi lasmi, stisnjeno pestjo in porogljivim nasmeškom na ustih, eden in edini Billy Fuckin` Idol.


Če je bil nastop Alice in Chains nekakšen »The Best of«, se tudi Idol od takšne oznake ni prav nič odmaknil. Zimzelene punk-rock-disco uspešnice Dancing With Myself, Love is Strange, Flesh for Fantasy, Sweet Sixteen, Eyes Without a Face, Rebel Yell, White Wedding, MONY MONY in priredba L. A. Woman legendarnih The Doors so zarezale v torkov večer kot mesarski nož in pri marsikaterem obiskovalcu zbudili spomine na zlata osemdeseta. In prav tak nastop se je zgodil tudi dva dni kasneje v ljubljanski Hali Tivoli.




Fotografije: Mladen Pobi za T – Mobile INmusic festival

ponedeljek, 17. maj 2010

V Velenju dogaja aka. Niet stresli tamkajšnji MC!


V Velenju dogaja. V središču Šaleške doline se maja, zdaj že okroglih dvajset let, odvijajo Dnevi mladih in kulture, ki s svojim kulturnim, glasbenim in športnim programom popestrijo skoraj celoten mesec. Nič drugače ni bilo niti preteklo soboto, ko so po zaslugi Deck Janiels, Niet in Last Day Here, odmevali malce težji ritmi. Koncert, ki je bil sprva napovedan v atriju velenjskega gradu, je bil zaradi slabega vremena prestavljen v mnogo bolj intimni prostor Mladinskega centra. Nič zato, saj je bilo zaradi tega vzdušje še bolj pristno. 


Kot prvi so se ta večer predstavili Deck Janiels, peterica iz Kamnika, ki je s svojim preigravanjem uspešnic, kot so (in če omenimo le nekatere) Breaking the Law legendarnih Judas Priest, Kreni prema meni srbskih Partibrejkers, Računajte na nas domačih Zaklonišče Prepeva, ter Zapeljivko kot avtorsko skladbo, ogreli publiko in pripravili teren za velikane slovenske pank scene Niet.


Če so bili Niet v Selcah pri Železnikih razštelani, je bilo tokrat ravno obratno. Publika, ki je ob pričetku njihovega nastopa do zadnjega kotička napolnila MC, je brez premora zarajala z Molkom, ki se je skozi skladbe, lahko bi rekli kar zimzelene pank popevke, Tvoje oči, Perspektive, Heroj in Vijolice, prelila do najnovejših skladb z drugega, a obenem prvega konceptualnega albuma z naslovom Trinajst. Čeprav je album na tržišču šele slabih mesec dni, so se skladbe Dekle izza zamreženega okna (nedolgo nazaj je bila to tudi popevka tedna na Valu 202), Temni oblaki, Naj kri zalije ves svet, že dobro usedli v ušesa zbrane srenje. Seveda ne smemo pozabiti niti na preostali trinajstičini skladbi Škrati in gosenice ter Ti in jaz in noč in večnost. Zgodbo sobotnega večera so uspešno prepletli še preostali neizpustljivi komadi ala. Vsak dan se kaj lepega začne, Ruski vohun, Srečna mladina, Sam, Lep dan za smrt, Bil je maj, Februar ter še nekaj drugih. Zasedba pa … Že dolgo se z odra ni čutilo takšne energije in povezanosti, kot smo ji bili priča v soboto. Vendar, počakajmo do Križank, kjer se bo 31. maja pisalo novo poglavje pank in Niet zgodovine.


Kot zadnji so na odru MCja nastopili Last Day Here, lokalni razgrajači, ki so čedalje uspešnejši tudi v tujini. Malce razredčena publika je bila ta večer priča odličnim težkokategornim ritmom z njihovega prvenca From Pieces Created in nekaterim novim skladbam, ki že pridno dopolnjujejo celoto pričakujočega ploščka.


Fotografije: Antonio Per (www.vragolina.eu)

nedelja, 09. maj 2010

Jebeš Evo, tu je Alfa!

Jebeš Evo, tu je Alfa! Nekako takole, bi lahko označili koncert zasedbe Adam, ki se je v petek, 7. maja, odvijal v ljubljanskem Orto baru, točno 186 let za promocijskim koncertom Ode radosti, od leta 1972 evropske himne.


Adam je v svoj devetdeset minutni predstavi popolnoma pozabil na Evo in se z vsem svojim bitom posvetil Alfi, debitantskemu albumu, ki je luč sveta ugledal 26. aprila letos. Ob enem je to eden tistih ploščkov, ki bi znal potešiti ušesa še tako zahtevnih poslušalcev, kar je dokazala tudi možica, ki se je v zavidljivem številu udeležila prvega promocijskega koncerta. In odšla navdušena.


Četverica, ki zadnje leto in pol deluje v navezi Peter Dekleva (kitara, spremljevalni vokal; tudi član Srečne mladine ter Gušti in Polona)Damir »Dado« Lisica (vokal, teremin; član Anavrin)Anej Kočevar (bas kitara; član Anavrin, Gušti in Polona)Gregor Jakac (bobni in tolkala; ex Mosaic in Tide) je namreč zaigrala skoraj vse Alfa pesmi (izpustili so le zadnjo z naslovom Ključ) in popestrila zadnje čase nekam turobno slovensko (alternativno) glasbeno sceno. Dodaten plus jim gre pripisati tudi zato, ker fantje igrajo izključno avtorsko glasbo in ne izgubljajo časa s takšnimi in drugačnimi priredbami, ki ničkolikokrat izpadejo (pričakovano) klavrno.


Ne bi bilo pretirano, če bi omenili, da je naveza starih glasbenih mačkov ustvarila popolno vzdušje. Povezanost med Adami in energija, ki jo ustvarijo na odru, na publiko deluje nekako spiritualno in neverjetno pomirjujoče. Kljub tršim ritmom, ki prežemajo njihove melodije. Alfo torej povezuje vse – od umirjenih, na trenutke malce romantičnih ritmov, distorzirane kitare, divjega udrihanja po bobnih in jezne bas kitare. Torej – za vsakega nekaj in vse za vse! Toplo priporočam obisk katerega izmed Adamovih nastopov!


Fotografije: Antonio Per (www.vragolina.eu)

torek, 04. maj 2010

Ne zamudi! Tindersticks 9. maja @ Kino Šiška!


V Kinu Šiška se bo 9. maja zgodil promocijski koncert ob izidu novega albuma Falling Down A Mountain britanske skupine Tindersticks, ki so se leta 2008, po 5-letnem premoru, vrnili s spremenjeno zasedbo in novim albumom. Tindersticks so ena tistih britanskih skupin, ki se je uspela prebiti izven lokalnih okvirov brez skakanja v  trenutno popularne trende. Njihov pripovedni slog se  preko karizmatičnega frontmana Stuarta A. Staplesa delno zgleduje po Leonardu Cohenu, delno pa po omehčanem zvoku Bad Seeds in Velvet Underground. Karte po 20 oz. 23 EUR. 


Pri glasbeni založbi 4AD v  letu 2010 kot prvi projekt 25. januarja izide težko pričakovani album legendarne skupine Tindersticks.

Tindersticks so se leta 2008 po petletnem premoru vrnili s spremenjeno zasedbo, novim albumom (The Hungry Saw), in, kar je najpomembnejše, s povsem napolnjenimi baterijami in popolnoma prenovljeni.

Skupina sicer pojasnjuje, da so po ponovni združitvi postali bolj produktivni in pri njih zdaj čas mirovanja med ploščami praktično ne obstaja. “Iz živčnih začetkov sta zrasli nova enotnost in usmeritev. Če smo svoj čas na turneji nekoč preživljali tako, da smo postopali naokrog in preganjali dolgčas, se nam zdaj dogaja, da v garderobah in na hodnikih prireditvenih prostorov v akustičnih vajah iščemo nove zamisli. Vse večjo potrebo smo imeli, da bi naredili nekaj novega, in v našem studiu v Franciji smo se hitro spravili k delu.”

Falling Down A Mountain, njihov osmi album je nastajal v dveh studiih (Le Chien Chanceux v Franciji in ICP v Belgiji) v treh poletnih mesecih leta 2009. S tem albumom, ki je v veliki meri skupinsko delo in se naslanja na zamisli svežih novih članov Earla Harvina in Davida Kitta ter edinstveno gostovanje vokalistke Mary Margaret O’Hara, skupina Tindersticks kaže svojo barvito plat. “Ko zdaj gledamo nazaj, se zdi, kot da smo album The Hungry Saw naredili znotraj okvirjev tega, kar smo vedeli, pri albumu Falling Down A Mountain pa so te meje postale nepomembne.” Poleg tega so pred kratkim dokončali glasbo za film Belka, album, že peti s filmsko glasbo, pa izide prihodnje leto.



Spletne povezave:

torek, 13. april 2010

Challenge izzvali Kino Šiška!

Tla Kina Šiške so se ponovno tresla. V petek, 9. aprila, je v omenjenem centru urbane kulture nastopila vrhunska zasedba Challenge, ki jo sestavljajo bobnarka Cindy Blackman, znana predvsem po petnajstletnem sodelovanju z Lennyjem Kravitzom, basist Jamesa Browna TM Stevens in kitaristka njegovega veličanstva Princa Kat Dyson.

Zasedba treh starih mačkov, ki za svojega vzornika šteje legendarnega kitarskega maga Jamesa Marshalla Hendrixa oz. vsem bolje poznanega kot Jimi Hendrix, se je tako pridružila ostalim superskupinam, kot so denimo Chickenfoot (Joe Satriani – Michael Anthony – Sammy Hagar - Chad Smith) ali Them Crooked Vultures (Dave Grohl – John Paul Jones – Josh Homme).

Čeprav se je celotno dogajanje začelo s krepko zamudo, nekaj sto glave zbrane množice, med katero so poplesavali mladi, stari, starejši, to ni motilo. Trojica še niti ni dobro stopila na oder, že je požela val ovacij in energija, ki se je v dobri uri in štiridesetih minutah razvila v Šiški, ni niti za trenutek popustila. Vendar tu ni govora o enostranskem razdajanju energije. Ne zgodi se namreč prav pogosto, da se v sicer precej prazni dvorani, nastopajoči odzove tako pozitivno. Tu velja omeniti predvsem Stevensa, ki je ves čas navdušeno prigovarjal publiki, se spogledoval z damami v prvih vrstah, na oder poklical tri tam sestavljene pare, ki so demonstrirali miganje z ritkami … Prav tako se mu je na odru pridružil tudi eden izmed fotografov, ki je moral na njegovo željo poslikati zbrano srenjo iz vseh mogočih zornih kotov. Še več, za mladega oboževalca iz prve vrste ima tu največjo vrednost, da se je legendi kot je Stevens, lahko pridružil na odru in z njim zaigral na njegovi bas kitari, ki je ves čas nesramno silila v smeri improvizacije. Vendar dami nista ostali zapostavljeni in sta doživeli »svojih pet minut slave«.


Trojica je z videnim in slišanim dala vedeti, da gre tu za življenjski stil združen z zabavo. Challenge je obvezna ponovitev za vse, ki so se ta večer znašli v Šiški in greh tiste, ki so tokratni nastop zamudili. 

Foto: Robi Lipej

ponedeljek, 12. april 2010

Flirrt so nazaj! Močnejši in še boljši!

Flirrt so se vrnili na sceno. Močnejši in boljši. Rok Lunaček, gonilna sila zasedbe, ki je po sedmih letih ponovno udarila na sceno z razprodanim koncertom v ljubljanskem Orto baru, je okrog sebe zbral zasedbo starih glasbenih mačkov kitarista Davida Stritarja, basista Tomaža Urgla in bobnarja Tonija Habulo. 


In četudi so Flirt svojemu imenu dodali še en R, bistvo ostaja – energija in dobra glasba sta tisto, kar skupino vleče naprej. Čeprav so fantom že ob ustanovitvi leta 1997 dodelili status enega najbolj popularnih slovenskih bendov, ne počivajo na lovorikah. Njihov koncertni repertoar krasijo tako nove kot stare skladbe, med katerimi velja omeniti Romea & Julijo, Ko je ni, Poljubi me, Ona, Koga sanja ter druge. 


Kljub temu, da se o zasedbi več let ni govorilo, je zbrana publika v Ortu dokazala, da je bila njihova glasba ves ta čas prisotna! Na nove stare Flirrt! 





Fotografije: Alenka Čož

ponedeljek, 05. april 2010

Recenzija albuma: Iggy Pop - Préliminaires

Heroin. Razbite steklenice. Brazgotine. Berlin. David Bowie. China Girl. The Stooges - to so besede preteklosti. Boter punka. Rešitelj rocka. Gospodar popa. Francija. Mesto otoka. Michel Houellebecq – to so besede sedanjosti. Vrh teh kraljuje Iggy Pop, upornik z razlogom, ki na jesen svojega življenja spoznava umetnost v drugačni, predvsem bolj prefinjeni luči, s katero ohranja svojo avtorsko aktivnost. Rezultat te je album Préliminaires, skupek dvanajstih francosko-angleških skladb, ki so nastale na podlagi knjige Mesto otoka provokativnega avtorja (tudi občasnega filmskega režiserja in glasbenika) Michela Houellebecqa, v kateri je Pop našel užitek in podobne izkušnje. Bolje rečeno – v njih Ig pobegne od samega sebe. Préliminaires je torej plošček, s čigar glasba je bila ustvarjena za avtobiografsko grafično novelo Persepolis Oskarjeve nominiranke Marjane Satrapi, in je prvi samostojni album po Skull Ring iz leta 2003.


Album, namenjen majhnim in zatemnjenim pariškim kavarnicam, se v takem slogu začne in zaključi. Les Feuilles Mortes (ang. Auntum Leaves), skladba, ki jo v originalu izvaja Jacques Prévert, ustvari prijetno temačno vzdušje, popestreno z odličnim saksofon solom. Sicer pa Pop ni edini, ki je ustvaril priredbo te odlične skladbe. Mnogo let poprej sta to storila že Edith Piaf in Yves Montard, vendar se tu raje odrečemo debati o tem, čigava je boljša. Podobno vzdušje se nadaljuje z I Want to Go to the Beach, eno redkih angleških pesmi na albumu, in pri katerih lahko povlečemo vzporednico s skladbami á la Leonard Cohen in Bob Dylan, v naslednji pa npr. z Louisom Armstrongom ali Jelly Roll Morton. Ig se tako v King of the Dogs iz francoskega šansonjerja prelevi v new orleanskega jazzista, kjer se pihalni cirkus v sestavi trobenta, trombon in klarinet razteza preko dveh minut. Ena redkih rockovskih stvaritev na albumu je Je Sais Que Tu Sais, ki presneti s ponavljajočim se ritmom bobna in bas kitare ter zapeljivo francoščino Lucie Aimé. Nato je tu Spanish Coast, odlična štiriminutna mojstrovina z bogatim aranžmajem ter navdihom francoskega šansona. Točno na polovici albuma se nahaja Nice to be Dead, v kateri Pop pokaže svojo ultimativno rock osebnost in kjer nastrojene kitare samo še podkrepijo enega od sledečih verzov: »You can convince the world that you`re some kind of superstar, when an asshole is all you are, but that`s all right.«

The Stooges frontman drugo polovico albuma začne s How Intensive, ki spominja na njegove zgodnejše albume, ko je še sodeloval s svojim fiks prijateljem, sicer še enim odličnim glasbenikom, Davidom Bowijem. Na pričujočem albumu je kot enega od biserov potrebno izpostaviti tudi He`s Dead/She`s Alive, odlično dvominutno bluesovsko stvaritev, ki po elektronsko naviti in s pridušenimi sintetizatorji zaznamovano Party Time, priredbo Antonia Carlosa Jobina, učinkuje kot balzam. Inspiracija, ki jo je Pop črpal iz na začetku omenjene knjige Možnost otoka, v A Machine for Loving You doseže vrhunec. Iggy tu ne nastopi kot pevec, temveč bolj kot pripovedovalec, s čimer doseže skoraj popoln zaključek albuma. Za tega poskrbita le še She`s a Buisness, poskočna rock`n`roll skladbica, in druga različica uvodne skladbe Les Feuilles Mortes.

Préliminaires je torej eden tistih albumov, ki združuje akustični blues z dotiki moderne produkcije in po slišanem Popu vsekakor ne moremo očitati pomanjkanje ustvarjalnosti. C` est magnifique!

sreda, 10. marec 2010

Recenzija albuma: Moby - Wait for Me

Očitki, da je svojo glasbo prepustil oglaševalskim (in komercialnim) namenom in s tem postal lutka v mašineriji glasbene industrije, so naposled le izpuhteli v zrak. V začetku lanskega poletja je Moby na sceno lansiral svoj deveti studijski plošček Wait For Me, zbirko šestnajstih osebno – izpovednih skladb, ki so nastale v zavetju njegovega doma. Naveličan manjših in večjih studiev je Moby celoten album posnel in produciral sam, pri instrumentalnem delu pa mu je na pomoč priskočil Ken Thomas, znan tudi kot Sigur Ros. Plošček, ki je nedolžen izraz glasbene ustvarjalnosti brez pritiska trga in denarja, navdih črpa iz govora Davida Lyncha na podelitvi britanskih nagrad BAFTA.

A to ni prvo tovrstno sodelovanje. Zgodba o navezi Moby – Lynch sega v začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Mobyjeva skladba Go z njegovega samonaslovljenega debitantskega albuma pojavila v Lynchevi televizijski seriji Twin Peaks. Skoraj desetletje kasneje je sodelovanje ponovno obrodilo sadove, ko je Lynch režiral videospot za prvi singel Shot in the Back of the Head z Mobyjevega zadnjega dolgometražneža.

Gologlavi možic Richard Melville Hall, ki si je svoj nadimek nadel po velikem belem kitu Mobyju Dicku (Herman Melville, avtor omenjene knjižne uspešnice, je Mobyjev daljni sorodnik), se je z glasbo začel ukvarjati že v rosnih letih, ko se je učil igranja električne kitare in glasbene teorije, kasneje še klasične kitare, bas kitare, bobnov in klaviatur. T. i. eksperimentalni inovator se je v začetku osemdesetih let glasbeno udejstvoval v punk hard core bendu The Vatican Commandos in kasneje v post punk zasedbi AWOL, ki je kot vzornike navajala legendarne Joy Division. A tovrstno ustvarjanje je trajalo le dobro desetletje. V začetku devetdesetih se je Moby raje posvetil elektronski glasbi in od takrat nanizal vrsto sodelovanj, denimo z Davidom Bowijem, Metallico, Britney Spears, Beastie Boys ter Public Enemy. Poleg nekaterih omenjenih si je oder delil še z Loujem Reedom, Bonom (U2), Slashem (Guns`n`Roses, Velvet Revolver), Michael Stipom (R. E. M.). Vse to morda niti ne preseneča, saj so njegovi starejši albumi precej trši od zadnjega, kjer daje Moby vtis poduhovljenega umetnika in kjer se odraža njegova skromnost. 


Wait for me odpre dvo minutna instrumentalna, skoraj filmska skladba Division, ki popelje v umirjeno in tekoče nadaljevanje albuma. Brez pretiranih odstopanj se nato zasliši Pale Horses, kjer kot prva gostujoča glasbenica svoj vokal prispeva Amelia Zirin Brown, Mobyjeva stara znanka in koreografinja za videospot New York, New York (2006). Sledi Shot in the Back of the Head, prvi uradni singel s tega ploščka, ki preseneti z malce bolj poudarjenim sintetizatorjem, zavijajočimi slide kitarami in ponavljajočim se boben ritmom. Study War je obogatena z odličnim gostujočim vokalom neodkritega temnopoltega bisera Starr Blackshere, pomešanega s klavirjem in Mobyjevimi besedami »the battle will be over«. Tako se tudi zgodi. Absolutna zmaga v skladbi Walk with Me pripade Leeli James, še eni temnopolti glasbenici, katere vokal na momente spominja na glas babice rock`n`rolla Tine Turner. V skladbo Mistake, ki je morda Mobyjeva najbolj zgovorna, popelje minuto trajajoče »brenčanje« Stock Radia.

Točno na polovici ploščka se znajde Scream Pilots, kateri sledita prav tako instrumentalna umetnina JLTF – 1 in besedna različica JLTF, kjer tistih nekaj stavkov odžvrgoli Melody Zimmer. A Seated Night preseneti z angelskim, koralnim prizvokom, v Wait for Me pa se ponovno pojavi gostujoči vokal, tokrat Kelli Scarr, ki je Mobyja spremljala na njegovi promocijski turneji po ZDA. Pod pestrim naborom pevk se kot zadnja podpiše jazzistka Hilary Gardner v skladbi Hope is Gone.

Kljub temu, daj je Wait for Me otožnejši, osebno – izpovedni album, ki ga zaključi instrumentalna trojica Ghost Return Slow Light - Isolate, na njem večjih odklonov ni. Je spevna celota šestnajstih skladb, ki bo potešila ušesa tudi tistih najbolj zahtevnih poslušalcev in njegovih privržencev.

Volbeat - doza čistega danskega rock`n`rolla!

Razlog za obisk Salzburga, rojstnega mesta »čudežnega dečka«, skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, ne tiči v ogledu mestnih znamenitosti ali okušanju cenjenih ročno izdelanih mozartovih kroglic, temveč v glasbi. Ne klasični. Tisti malce trši. Nekakšni fuziji rocka, metala, rockabillyja … S primesmi punka in ščepcem countryja. Z eno besedo – Volbeat. Kar niti ne preseneča, saj četverica v vrsti svojih vzornikov našteva Metallico, Social Distortion, Misfits, Elvisa Presleyja in Johnnyja Casha (zadnjima dvema sta posvečeni tudi tetovaži na Poulsnovem krepkem telesu). Vpliv njihove glasbe se tako odraža na njihovem tretjem, leta 2008 izdanem studijskem albumu Guitar Gangsters & Cadillac Blood, čemur je turneja Guitar Gangsters on Parole tudi posvečena. Čeprav se počasi bliža koncu, so se Danci 3. marca, v svojih zadnjih izdihljajih, ustavili v salzburškem klubu Republic. In zažgali.


Brez glasbe, le s svojo pojavo. Evforijo, ki so jo Volbeat zagnali z napovedjo nastopa v omenjenem mestecu, niso niti malo potešili The Bullet Monks, ki jim je bila zaupana naloga ogrevanja publike. Ne, da se nemška peterica ne bi potrudila, le publika jim ni bila ravno naklonjena. Vseh slabih petinštirideset minut so fantje prejemali bolj ali manj hladen do pretežno mlačen odziv. Nekaj sto glava množica je bíla le za dansko četverico, ki od leta 2007 zaseda v postavi Michael Poulsen (vokal, kitara), Thomas Bredahl (kitara), Anders Kjølholm (bas kitra) in Jon Larsen (bobni, tolkala).

Odrešitev je prišla nekaj minut čez pol deseto uro zvečer z introm End of the Road ter se po kratkem pozdravu prelila v Hallelujah Goat ter Guitar Gangsters & Cadillac Blood, dvema cvetkama z zadnjega ploščka. Norija in vročina sta se razmahnili s prvimi riffi in se od tedaj dalje le še stopnjevali. Tudi z malce starejšimi, alternativni sceni malce bolj poznanimi hiti, kot so Boa (JDM), Radio Girl, Sad Man`s Tongue, A Moment Forever, Mr. & Mrs. Ness, The Garden`s Tale, The Human Instrument z njihovega drugega dolgometražnega ploščka Rock the Rebel/Metal the Devil iz leta 2007. Vendar Volbeat niso pozabili niti na svoj debitantski album The Strenght/The Sound/The Songs, ki je po slabih štirih letih delovanja zasedbe izšel septembra 2005. Priložnost zazveneti v živo so dobile skladbe Caroline #1, Pool of Booze, Booze, Booza in Another Day, Another Way.

Kljub temu, da Poulsen in druščina na tokratni turneji promovirajo svoj zadnji album, so bile skladbe z omenjenega v manjšini. Poleg intra in prvih dveh komadov so fantje skoraj popolno playlisto prepletli le še z Mary Ann`s Place. Pomanjkanje najnovejših skladb bi lahko šteli kot edino slabost njihovega nastopa. Vendar je tu še nekaj bonus točk. Kot prvo med njimi velja omeniti komad A Warrior`s Call, ki ga je Poulsen napisal posebej za danskega boksarja Mikkela Kesslerja, da se vrti na njegovem sprehodu do ringa. Nato sta tu še odličen Misfits cover Angelfuck ter popolnoma nova skladba NYT2 z morda že težko pričakovanega ploščka s pred kratkim razkritim naslovom Beyond Hell/Above Heaven. Če bo vse teklo kot namazano naj bi bil ta zunaj predvidoma septembra, do takrat pa naj vam v ušesih odmevajo njihova dosedanja dela.

Chris Rea @ Hala Tivoli: Magična moč prvinskega bluesa!

Nekoč je William Christopher Handy izjavil, da je blues »glas grešnika na dan njegovega preporoda«. Ta grešnik je Chris Rea. Zakaj? Oseminpetdesetletni možakar s specifičnim, rahlo raskavim glasom, si je po tem, ko so mu diagnosticirali vnetje trebušne slinavke in so mu leta 2001 po zahtevni operaciji pripisali le petdeset odstotkov možnosti za preživetje, obljubil, da se bo v primeru zmage nad to težko boleznijo, ponovno vrnil k svojim bluesovskim koreninam. S ploščkom Dancing Down The Stony Road se leta 2002 tudi je. A med vsemi njegovimi izdajami še posebej izstopa Blue Guitars – zbirka enajstih odličnih albumov oz. stosedemintridesetih skladb, posnetih v le osemnajstih mesecih.


Pa vendar tu večjo težo nosi njegov zadnji remasterizirani dvojni album največjih uspešnic Still So Far To Go, kateremu je posvečena pričujoča turneja, v sklopu katere je v ponedeljek, 22. februarja, z opusom izbranih skladb iz svoje bogate, nekaj ducat albumov obsegajoče diskografije, navdušil približno dva tisoč petsto glavo publiko, zbrano v ljubljanski hali Tivoli. Z videnim in slišanim se je Rea odkupil tudi za pred dvema letoma odpovedani nastop, čemur naj bi botrovali tehnični razlogi.


Uvod v veličasten večer, v katerem je imela prednost glasba, je Rea s spremljevalno zasedbo, ki jo sestavljajo kitarista Paul Casey in Robert Ahwai, basist Sylvin Marc, klaviaturist Neil Drinkwater ter bobnar Martin Ditcham, začel z I Can`t Wait For Love. Minimalistično opremljen oder s tremi velikanskimi kitarami, ki so zažarele v neonskih lučeh in so spominjale na njegove umetnine, nastale med okrevanjem, je do potankosti zapolnil prvinski blues mojstra slide kitare. Brez odvečnega govoričenja se je skladba nato prelevila v Work Gang, ter kasneje v Where the Blues Came From. Čeprav je zvok med prvimi nekaj skladbami malce ponagajal, se je do ene prvih širši javnosti poznanih skladb Josephine vse uredilo in publika je lahko nemoteno zarajala. Kolikor se ji je pač uspelo otresti zadržkov. Najbolj dejavni so bili seveda tisti v prvih vrstah, ki so bili med Easy Riderjem še malce bolj poskočni. Preostala publika pa … Brez besed. Zbudile je niso niti čarobni `Til The Morning Sun Shines On My Love And Me ali morda Looking for the Summer, ki jo je Rea zaključil z odlično solažo. Prebujenje se je zgodilo med Julio, kjer se je zbrani srenji le uspelo otresti okov. Tu sta bili nato še Stony Road in Electric Guitar, ob Reovih hitrih prstih dih jemajoči skladbi. Seveda nikakor ni šlo brez Come So Far, Yet Still So Far To Go, povsem nove skladbe, ki se poleg Valentina (tokrat je Rea ni zaigral) nahaja na zadnjem, prej omenjenem istonaslovljenem albumu in po kateri se turneja imenuje. Prav tako sta bili nepogrešljivi z neopisljivo energijo nabiti Between the Road 61 & 49 ter Stainsby Girls. Venček štirinajstih skladb je vražji Rea zaključil z misteriozno, v rdečo svetlobo ovito The Road To Hell pt. 1 & 2. Veličastnen trenutek!


Po kratkem premoru sta za popoln zaključek sledili še dve odlično preigrani On the Beach ter Let`s Dance, nato pa so Rea in druščina izginili v noč. Skoraj dobesedno. Rea ima poleg igranja kitare in slikanja še eno strast – hitre avtomobile, predvsem ferrarije, zato se je s prizorišča zločina odpeljal v stilu - v bleščeče belem športnem audiju R8.

Tabu na Route 42!

V samem centru urbane kulture aka. Kinu Šiška se je v sredo, 10. februarja, pričela turneja 42, s katero bodo Tabu po zaprašenih cestah širom Slovenije popeljali svoj zadnji dolgometražni plošček. Svojevrsten spektakel so zaznamovali razširjena glasbena zasedba, mnogi nastopajoči umetniki ter Tinina ekstravagantna oblačila.

Album 42 … o smislu vesolja, življenja in sploh vsega, ki je nastajal zadnjih pet let in je luč sveta ugledal konec novembra lani, navdih črpa iz znamenitega Štoparskega vodnika po galaksiji (angleško The Hitchhiker's Guide to the Galaxy ; izdan 1979) angleškega pisatelja, dramatika in glasbenika Douglasa Adamsa. Za vse tiste, ki so izid albuma težko pričakovali, so Tabu tekom ustvarjalnega procesa svojega četrtega otročiča, na glasbeno sceno lansirali single Oblak za dva, Namesto srca ter balado Pesek in dotik. Omenjene skladbe so bile poleg ostalih pesmi na albumu in njihovih razpoznavnih songih Dobra vila, Tabu, Angel in Lahko sem srce sestavni del Šiškinega repertoarja. Tega je še dodatno začinil njihov nekdanji član Marjan Pader, zdajšnji član težkokategornikov Interceptor.

Razprodani CUK pa ni užival le ob odlični glasbeni izvedbi, prava paša za oči so bili mnogi plesalci, mažoretke in Tinina ekstravagantna oblačila. Gospodična, ki se je med nastopom preoblekla kar petkrat, je zagotovo najbolj navdušila z wanna-be Katy Perry krinolino, posuto z majcenimi raznobarvnimi pentljicami.

Intervju: Dr. Pymonte & Die Lutter [In Extremo]

Nemško sedemčlansko zasedbo In Extremo ne odlikuje le status ohranjevalcev starih, t.i. mrtvih jezikov (norveščino, španščino, angleščino, staro švedščino, staro francoščino, islandščino, estonščino, hebrejščino, gotico, latinščino, staro visoko nemščino in srednjo nemščino), temveč so tu še stvari, ki jih ne zasledimo ravno pri vsakem »rock« bendu. Na odru njihova imena nimajo veljave, raje so jih zamenjali z nadimki, ki se skladajo z njihovo divjo in ruralno postavo. Takšno, ki spominja na čas srednjega veka, barbarskih ljudstev … Ali bolje rečeno – takšno, kot je prikazana v legendarnem filmu Pogumno srce. Njihova posebnost so nekonvencionalna glasbila,  predvsem srednjeveškega izvora. Električni in bas kitari ter setu bobnov se tako ob bok postavijo hurdy-gurdy (gosli), dude, tradicionalne irske dude (Union pipes), piščali, harfa, lutnja, čembalo, rogovi, činele ter še nekaj drugih. Glasba InEx je torej skupek srednjeveških tradicionalnih pesmi, metala in rocka.

Skupina, ki je v samem začetku nastopala ločeno kot srednjeveški in rock bend, se je v sedanjo formacijo, hibrid obeh prejšnjih zasedb, združila leta 1995, od tedaj pa njihova popularnost vztrajno raste. Predvsem na tleh Stare celine. Zasluge gre pripisati bogati diskografiji, ki vključuje trinajst studijskih in »živih« albumov, eno »The Best Of« izdajo ter tri dvd-je.

Pogovor z Andréem »Dr. Pymontom« Strugalom in Kayem »Die Lutter« Luttrom je potekal v zakulisju lanskoletnega avstrijskega Nova Rock festivala, ki se je odvijal med 19. in 21. junijem v Nickelsdorfu.


[B - Side]: Kot glasbeniki ne uporabljate svojih pravih imen temveč nadimke, ki v več pogledih spominjajo na imena raznoraznih plemen. Lahko bi rekli, da ste In Extremo pleme z lastnim glasbenim stilom in pestro paleto instrumentov. Kako ste se našli v vsem tem?

Dr. Pymonte (André Strugala): Želeli smo ustvariti mešanico srednjeveške glasbe, instrumentov in kulture ter jo pobližje predstaviti Evropi. Poudariti je treba, da smo bili v začetku dve različni skupini. Prva je bila rock zasedba, imenovana Nova, kjer je bil Michael (Michael Robert Rhein – Das letzte Einhorn; op. p.) glavni mislec ter pevec, poleg pa je nastopal tudi s srednjeveškim bendom in z njimi igral predvsem na tovrstnih tržnicah ter zabavah. Pred približno petnajstimi leti ga je zamikalo preplesti omenjena stila in to je bil uvod v In Extremo.

[B - Side]: Torej je In Extremo nekakšen hibrid obeh zvrsti. Počasi ste se iz manjših soban začeli premikati v vse večje in večje dvorane. Vam je ljubše nastopati v manjših, bolj intimnih dvoranah ali pred večjimi množicami?

Dr. Pymonte: Raje nastopamo v večjih dvoranah. Prvi razlog je ta, da nas je v skupini sedem, kar ni ravno običajno število za rock zasedbo. Eden od razlogov je tudi, da uporabljamo večje število različnih instrumentov, zaradi česar na manjših odrih ni ravno veliko prostora.

[B - Side]: Deževno vreme je ravno pravšnje za vaš nastop. Spominja namreč na kaotično srednjeveško življenje, ki je predstavljeno v vaših pesmih. Imate pred nastopom kakšne posebne rituale?

Dr. Pymonte: V današnji čas želimo prenesti nekaj takratnega duha, a posebnih ritualov, razen pitja, nimamo (smeh). 


[B - Side]: Ker ste vsi več-instrumentalisti, kako skladate vaše pesmi?

Dr. Pymonte: To je proces, v katerem sodelujemo vsi člani zasedbe. Nekateri delamo na besedilih, drugi na glasbi in aranžmajih. Vzame nam kar precej časa, saj In Extremo albuma ni mogoče narediti v polovici leta …

Die Lutter (Kay Lutter), ki se tokrat prvič oglasi, potrdi Dr. Pymontove besede.

Dr. Pymonte: Zanimivo je peti v starodavnih jezikih, čutijo se nekakšne posebne vibracije, npr. v stari švedščini, jezikih, ki izhajajo iz latinščine, pa tudi v angleščini ali nemščini. Našli smo nekakšno novo pot.

[B - Side]: … kar pusti poseben vtis. Z vašo glasbo torej ohranjate vse tiste t.i. mrtve jezike. Ste morda kdaj pomislili, da imajo vaše pesmi tudi izobrazbene vrednote?

Dr. Pymonte: Vse pesmi imajo angleške prevode. S svojo glasbo smo se skušali približati nenemški publiki. Nastopaš lahko v Južni Ameriki, poješ v latinščini in ljudje te bodo razumeli. Ena takih je npr. Ave Maria.

[B - Side]: Kaj menite o Sloveniji?

Dr. Pymonte: Pred leti smo bili v Ljubljani, ko smo nastopali na Metal Campu. Nad Slovenijo smo zelo navdušeni, posebno nad njenimi ljudmi. Spominjam se tudi nastopa z Naio Ssaion, ki so me zelo navdušili.

[B - Side]: Pred časom ste sodelovali z Reom Garveyem, pevcem in kitaristom zasedbe Reamonn. Kako to, da je prišlo do tega, če imamo v mislih, da se vaša glasbeni stila malce razlikujeta?

Dr. Pymonte: Do sodelovanja je prišlo iz drugih razlogov. Garveyeva žena je bila njihova in naša managerka. Domislili smo se, da bi z Reom sodelovali pri skladbi Liam, irski zgodbi, ki je bila prvotno napisana v nemščini …

Die Lutter: Reova mama jo je nato kar po telefonu prevedla v galščino.

[B - Side]: Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Dr. Pymonte: Biti znani in bogati (smeh)! Ne, resno! Načrtujemo akustično turnejo in nekaj samostojnih koncertov ob praznovanju naše petnajstletnice delovanja. Nekaj mesecev si bomo vzeli za počitek, nato bodo stekla dela na novem albumu.

[B - Side]: Lahko pričakujemo akustičen plošček?

Dr. Pymonte: Najbrž ne, saj smo lani tako izdali naš radijski nastop Sängerkrieg, ki je bil na voljo kot brezplačni dol-poteg.