Recenzija albuma: Iggy Pop - Préliminaires

Heroin. Razbite steklenice. Brazgotine. Berlin. David Bowie. China Girl. The Stooges - to so besede preteklosti. Boter punka. Rešitelj rocka. Gospodar popa. Francija. Mesto otoka. Michel Houellebecq – to so besede sedanjosti. Vrh teh kraljuje Iggy Pop, upornik z razlogom, ki na jesen svojega življenja spoznava umetnost v drugačni, predvsem bolj prefinjeni luči, s katero ohranja svojo avtorsko aktivnost. Rezultat te je album Préliminaires, skupek dvanajstih francosko-angleških skladb, ki so nastale na podlagi knjige Mesto otoka provokativnega avtorja (tudi občasnega filmskega režiserja in glasbenika) Michela Houellebecqa, v kateri je Pop našel užitek in podobne izkušnje. Bolje rečeno – v njih Ig pobegne od samega sebe. Préliminaires je torej plošček, s čigar glasba je bila ustvarjena za avtobiografsko grafično novelo Persepolis Oskarjeve nominiranke Marjane Satrapi, in je prvi samostojni album po Skull Ring iz leta 2003.

Album, namenjen majhnim in zatemnjenim pariškim kavarnicam, se v takem slogu začne in zaključi. Les Feuilles Mortes (ang. Auntum Leaves), skladba, ki jo v originalu izvaja Jacques Prévert, ustvari prijetno temačno vzdušje, popestreno z odličnim saksofon solom. Sicer pa Pop ni edini, ki je ustvaril priredbo te odlične skladbe. Mnogo let poprej sta to storila že Edith Piaf in Yves Montard, vendar se tu raje odrečemo debati o tem, čigava je boljša. Podobno vzdušje se nadaljuje z I Want to Go to the Beach, eno redkih angleških pesmi na albumu, in pri katerih lahko povlečemo vzporednico s skladbami á la Leonard Cohen in Bob Dylan, v naslednji pa npr. z Louisom Armstrongom ali Jelly Roll Morton. Ig se tako v King of the Dogs iz francoskega šansonjerja prelevi v new orleanskega jazzista, kjer se pihalni cirkus v sestavi trobenta, trombon in klarinet razteza preko dveh minut. Ena redkih rockovskih stvaritev na albumu je Je Sais Que Tu Sais, ki presneti s ponavljajočim se ritmom bobna in bas kitare ter zapeljivo francoščino Lucie Aimé. Nato je tu Spanish Coast, odlična štiriminutna mojstrovina z bogatim aranžmajem ter navdihom francoskega šansona. Točno na polovici albuma se nahaja Nice to be Dead, v kateri Pop pokaže svojo ultimativno rock osebnost in kjer nastrojene kitare samo še podkrepijo enega od sledečih verzov: »You can convince the world that you`re some kind of superstar, when an asshole is all you are, but that`s all right.«

The Stooges frontman drugo polovico albuma začne s How Intensive, ki spominja na njegove zgodnejše albume, ko je še sodeloval s svojim fiks prijateljem, sicer še enim odličnim glasbenikom, Davidom Bowijem. Na pričujočem albumu je kot enega od biserov potrebno izpostaviti tudi He`s Dead/She`s Alive, odlično dvominutno bluesovsko stvaritev, ki po elektronsko naviti in s pridušenimi sintetizatorji zaznamovano Party Time, priredbo Antonia Carlosa Jobina, učinkuje kot balzam. Inspiracija, ki jo je Pop črpal iz na začetku omenjene knjige Možnost otoka, v A Machine for Loving You doseže vrhunec. Iggy tu ne nastopi kot pevec, temveč bolj kot pripovedovalec, s čimer doseže skoraj popoln zaključek albuma. Za tega poskrbita le še She`s a Buisness, poskočna rock`n`roll skladbica, in druga različica uvodne skladbe Les Feuilles Mortes.

Préliminaires je torej eden tistih albumov, ki združuje akustični blues z dotiki moderne produkcije in po slišanem Popu vsekakor ne moremo očitati pomanjkanje ustvarjalnosti. C` est magnifique!