Ne zamudi! Tindersticks 9. maja @ Kino Šiška!

V Kinu Šiška se bo 9. maja zgodil promocijski koncert ob izidu novega albuma Falling Down A Mountain britanske skupine Tindersticks, ki so se leta 2008, po 5-letnem premoru, vrnili s spremenjeno zasedbo in novim albumom. Tindersticks so ena tistih britanskih skupin, ki se je uspela prebiti izven lokalnih okvirov brez skakanja v  trenutno popularne trende. Njihov pripovedni slog se  preko karizmatičnega frontmana Stuarta A. Staplesa delno zgleduje po Leonardu Cohenu, delno pa po omehčanem zvoku Bad Seeds in Velvet Underground. Karte po 20 oz. 23 EUR. 

Pri glasbeni založbi 4AD v  letu 2010 kot prvi projekt 25. januarja izide težko pričakovani album legendarne skupine Tindersticks.

Tindersticks so se leta 2008 po petletnem premoru vrnili s spremenjeno zasedbo, novim albumom (The Hungry Saw), in, kar je najpomembnejše, s povsem napolnjenimi baterijami in popolnoma prenovljeni.

Skupina sicer pojasnjuje, da so po ponovni združitvi postali bolj produktivni in pri njih zdaj čas mirovanja med ploščami praktično ne obstaja. “Iz živčnih začetkov sta zrasli nova enotnost in usmeritev. Če smo svoj čas na turneji nekoč preživljali tako, da smo postopali naokrog in preganjali dolgčas, se nam zdaj dogaja, da v garderobah in na hodnikih prireditvenih prostorov v akustičnih vajah iščemo nove zamisli. Vse večjo potrebo smo imeli, da bi naredili nekaj novega, in v našem studiu v Franciji smo se hitro spravili k delu.”

Falling Down A Mountain, njihov osmi album je nastajal v dveh studiih (Le Chien Chanceux v Franciji in ICP v Belgiji) v treh poletnih mesecih leta 2009. S tem albumom, ki je v veliki meri skupinsko delo in se naslanja na zamisli svežih novih članov Earla Harvina in Davida Kitta ter edinstveno gostovanje vokalistke Mary Margaret O’Hara, skupina Tindersticks kaže svojo barvito plat. “Ko zdaj gledamo nazaj, se zdi, kot da smo album The Hungry Saw naredili znotraj okvirjev tega, kar smo vedeli, pri albumu Falling Down A Mountain pa so te meje postale nepomembne.” Poleg tega so pred kratkim dokončali glasbo za film Belka, album, že peti s filmsko glasbo, pa izide prihodnje leto.

Spletne povezave:

www.tindersticks.co.uk

www.4ad.com/tindersticks

www.myspace.com/tindersticksofficial

Challenge izzvali Kino Šiška!

Tla Kina Šiške so se ponovno tresla. V petek, 9. aprila, je v omenjenem centru urbane kulture nastopila vrhunska zasedba Challenge, ki jo sestavljajo bobnarka Cindy Blackman, znana predvsem po petnajstletnem sodelovanju z Lennyjem Kravitzom, basist Jamesa Browna TM Stevens in kitaristka njegovega veličanstva Princa Kat Dyson.

Zasedba treh starih mačkov, ki za svojega vzornika šteje legendarnega kitarskega maga Jamesa Marshalla Hendrixa oz. vsem bolje poznanega kot Jimi Hendrix, se je tako pridružila ostalim superskupinam, kot so denimo Chickenfoot (Joe Satriani – Michael Anthony – Sammy Hagar - Chad Smith) ali Them Crooked Vultures (Dave Grohl – John Paul Jones – Josh Homme).

Čeprav se je celotno dogajanje začelo s krepko zamudo, nekaj sto glave zbrane množice, med katero so poplesavali mladi, stari, starejši, to ni motilo. Trojica še niti ni dobro stopila na oder, že je požela val ovacij in energija, ki se je v dobri uri in štiridesetih minutah razvila v Šiški, ni niti za trenutek popustila. Vendar tu ni govora o enostranskem razdajanju energije. Ne zgodi se namreč prav pogosto, da se v sicer precej prazni dvorani, nastopajoči odzove tako pozitivno. Tu velja omeniti predvsem Stevensa, ki je ves čas navdušeno prigovarjal publiki, se spogledoval z damami v prvih vrstah, na oder poklical tri tam sestavljene pare, ki so demonstrirali miganje z ritkami … Prav tako se mu je na odru pridružil tudi eden izmed fotografov, ki je moral na njegovo željo poslikati zbrano srenjo iz vseh mogočih zornih kotov. Še več, za mladega oboževalca iz prve vrste ima tu največjo vrednost, da se je legendi kot je Stevens, lahko pridružil na odru in z njim zaigral na njegovi bas kitari, ki je ves čas nesramno silila v smeri improvizacije. Vendar dami nista ostali zapostavljeni in sta doživeli »svojih pet minut slave«.

Trojica je z videnim in slišanim dala vedeti, da gre tu za življenjski stil združen z zabavo. Challenge je obvezna ponovitev za vse, ki so se ta večer znašli v Šiški in greh tiste, ki so tokratni nastop zamudili. 

Foto: Robi Lipej

Flirrt so nazaj! Močnejši in še boljši!

Flirrt so se vrnili na sceno. Močnejši in boljši. Rok Lunaček, gonilna sila zasedbe, ki je po sedmih letih ponovno udarila na sceno z razprodanim koncertom v ljubljanskem Orto baru, je okrog sebe zbral zasedbo starih glasbenih mačkov kitarista Davida Stritarja, basista Tomaža Urgla in bobnarja Tonija Habulo. 

In četudi so Flirt svojemu imenu dodali še en R, bistvo ostaja – energija in dobra glasba sta tisto, kar skupino vleče naprej. Čeprav so fantom že ob ustanovitvi leta 1997 dodelili status enega najbolj popularnih slovenskih bendov, ne počivajo na lovorikah. Njihov koncertni repertoar krasijo tako nove kot stare skladbe, med katerimi velja omeniti Romea & Julijo, Ko je ni, Poljubi me, Ona, Koga sanja ter druge. 

Kljub temu, da se o zasedbi več let ni govorilo, je zbrana publika v Ortu dokazala, da je bila njihova glasba ves ta čas prisotna! Na nove stare Flirrt! 

Fotografije: Alenka Čož

Recenzija albuma: Iggy Pop - Préliminaires

Heroin. Razbite steklenice. Brazgotine. Berlin. David Bowie. China Girl. The Stooges - to so besede preteklosti. Boter punka. Rešitelj rocka. Gospodar popa. Francija. Mesto otoka. Michel Houellebecq – to so besede sedanjosti. Vrh teh kraljuje Iggy Pop, upornik z razlogom, ki na jesen svojega življenja spoznava umetnost v drugačni, predvsem bolj prefinjeni luči, s katero ohranja svojo avtorsko aktivnost. Rezultat te je album Préliminaires, skupek dvanajstih francosko-angleških skladb, ki so nastale na podlagi knjige Mesto otoka provokativnega avtorja (tudi občasnega filmskega režiserja in glasbenika) Michela Houellebecqa, v kateri je Pop našel užitek in podobne izkušnje. Bolje rečeno – v njih Ig pobegne od samega sebe. Préliminaires je torej plošček, s čigar glasba je bila ustvarjena za avtobiografsko grafično novelo Persepolis Oskarjeve nominiranke Marjane Satrapi, in je prvi samostojni album po Skull Ring iz leta 2003.

Album, namenjen majhnim in zatemnjenim pariškim kavarnicam, se v takem slogu začne in zaključi. Les Feuilles Mortes (ang. Auntum Leaves), skladba, ki jo v originalu izvaja Jacques Prévert, ustvari prijetno temačno vzdušje, popestreno z odličnim saksofon solom. Sicer pa Pop ni edini, ki je ustvaril priredbo te odlične skladbe. Mnogo let poprej sta to storila že Edith Piaf in Yves Montard, vendar se tu raje odrečemo debati o tem, čigava je boljša. Podobno vzdušje se nadaljuje z I Want to Go to the Beach, eno redkih angleških pesmi na albumu, in pri katerih lahko povlečemo vzporednico s skladbami á la Leonard Cohen in Bob Dylan, v naslednji pa npr. z Louisom Armstrongom ali Jelly Roll Morton. Ig se tako v King of the Dogs iz francoskega šansonjerja prelevi v new orleanskega jazzista, kjer se pihalni cirkus v sestavi trobenta, trombon in klarinet razteza preko dveh minut. Ena redkih rockovskih stvaritev na albumu je Je Sais Que Tu Sais, ki presneti s ponavljajočim se ritmom bobna in bas kitare ter zapeljivo francoščino Lucie Aimé. Nato je tu Spanish Coast, odlična štiriminutna mojstrovina z bogatim aranžmajem ter navdihom francoskega šansona. Točno na polovici albuma se nahaja Nice to be Dead, v kateri Pop pokaže svojo ultimativno rock osebnost in kjer nastrojene kitare samo še podkrepijo enega od sledečih verzov: »You can convince the world that you`re some kind of superstar, when an asshole is all you are, but that`s all right.«

The Stooges frontman drugo polovico albuma začne s How Intensive, ki spominja na njegove zgodnejše albume, ko je še sodeloval s svojim fiks prijateljem, sicer še enim odličnim glasbenikom, Davidom Bowijem. Na pričujočem albumu je kot enega od biserov potrebno izpostaviti tudi He`s Dead/She`s Alive, odlično dvominutno bluesovsko stvaritev, ki po elektronsko naviti in s pridušenimi sintetizatorji zaznamovano Party Time, priredbo Antonia Carlosa Jobina, učinkuje kot balzam. Inspiracija, ki jo je Pop črpal iz na začetku omenjene knjige Možnost otoka, v A Machine for Loving You doseže vrhunec. Iggy tu ne nastopi kot pevec, temveč bolj kot pripovedovalec, s čimer doseže skoraj popoln zaključek albuma. Za tega poskrbita le še She`s a Buisness, poskočna rock`n`roll skladbica, in druga različica uvodne skladbe Les Feuilles Mortes.

Préliminaires je torej eden tistih albumov, ki združuje akustični blues z dotiki moderne produkcije in po slišanem Popu vsekakor ne moremo očitati pomanjkanje ustvarjalnosti. C` est magnifique!

Recenzija albuma: Moby - Wait for Me

Očitki, da je svojo glasbo prepustil oglaševalskim (in komercialnim) namenom in s tem postal lutka v mašineriji glasbene industrije, so naposled le izpuhteli v zrak. V začetku lanskega poletja je Moby na sceno lansiral svoj deveti studijski plošček Wait For Me, zbirko šestnajstih osebno – izpovednih skladb, ki so nastale v zavetju njegovega doma. Naveličan manjših in večjih studiev je Moby celoten album posnel in produciral sam, pri instrumentalnem delu pa mu je na pomoč priskočil Ken Thomas, znan tudi kot Sigur Ros. Plošček, ki je nedolžen izraz glasbene ustvarjalnosti brez pritiska trga in denarja, navdih črpa iz govora Davida Lyncha na podelitvi britanskih nagrad BAFTA.

A to ni prvo tovrstno sodelovanje. Zgodba o navezi Moby – Lynch sega v začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je Mobyjeva skladba Go z njegovega samonaslovljenega debitantskega albuma pojavila v Lynchevi televizijski seriji Twin Peaks. Skoraj desetletje kasneje je sodelovanje ponovno obrodilo sadove, ko je Lynch režiral videospot za prvi singel Shot in the Back of the Head z Mobyjevega zadnjega dolgometražneža.

Gologlavi možic Richard Melville Hall, ki si je svoj nadimek nadel po velikem belem kitu Mobyju Dicku (Herman Melville, avtor omenjene knjižne uspešnice, je Mobyjev daljni sorodnik), se je z glasbo začel ukvarjati že v rosnih letih, ko se je učil igranja električne kitare in glasbene teorije, kasneje še klasične kitare, bas kitare, bobnov in klaviatur. T. i. eksperimentalni inovator se je v začetku osemdesetih let glasbeno udejstvoval v punk hard core bendu The Vatican Commandos in kasneje v post punk zasedbi AWOL, ki je kot vzornike navajala legendarne Joy Division. A tovrstno ustvarjanje je trajalo le dobro desetletje. V začetku devetdesetih se je Moby raje posvetil elektronski glasbi in od takrat nanizal vrsto sodelovanj, denimo z Davidom Bowijem, Metallico, Britney Spears, Beastie Boys ter Public Enemy. Poleg nekaterih omenjenih si je oder delil še z Loujem Reedom, Bonom (U2), Slashem (Guns`n`Roses, Velvet Revolver), Michael Stipom (R. E. M.). Vse to morda niti ne preseneča, saj so njegovi starejši albumi precej trši od zadnjega, kjer daje Moby vtis poduhovljenega umetnika in kjer se odraža njegova skromnost. 

Wait for me odpre dvo minutna instrumentalna, skoraj filmska skladba Division, ki popelje v umirjeno in tekoče nadaljevanje albuma. Brez pretiranih odstopanj se nato zasliši Pale Horses, kjer kot prva gostujoča glasbenica svoj vokal prispeva Amelia Zirin Brown, Mobyjeva stara znanka in koreografinja za videospot New York, New York (2006). Sledi Shot in the Back of the Head, prvi uradni singel s tega ploščka, ki preseneti z malce bolj poudarjenim sintetizatorjem, zavijajočimi slide kitarami in ponavljajočim se boben ritmom. Study War je obogatena z odličnim gostujočim vokalom neodkritega temnopoltega bisera Starr Blackshere, pomešanega s klavirjem in Mobyjevimi besedami »the battle will be over«. Tako se tudi zgodi. Absolutna zmaga v skladbi Walk with Me pripade Leeli James, še eni temnopolti glasbenici, katere vokal na momente spominja na glas babice rock`n`rolla Tine Turner. V skladbo Mistake, ki je morda Mobyjeva najbolj zgovorna, popelje minuto trajajoče »brenčanje« Stock Radia.

Točno na polovici ploščka se znajde Scream Pilots, kateri sledita prav tako instrumentalna umetnina JLTF – 1 in besedna različica JLTF, kjer tistih nekaj stavkov odžvrgoli Melody Zimmer. A Seated Night preseneti z angelskim, koralnim prizvokom, v Wait for Me pa se ponovno pojavi gostujoči vokal, tokrat Kelli Scarr, ki je Mobyja spremljala na njegovi promocijski turneji po ZDA. Pod pestrim naborom pevk se kot zadnja podpiše jazzistka Hilary Gardner v skladbi Hope is Gone.

Kljub temu, daj je Wait for Me otožnejši, osebno – izpovedni album, ki ga zaključi instrumentalna trojica Ghost Return – Slow Light - Isolate, na njem večjih odklonov ni. Je spevna celota šestnajstih skladb, ki bo potešila ušesa tudi tistih najbolj zahtevnih poslušalcev in njegovih privržencev.